Izenačevanje Prve slovenske umetniške razstave z omenjenim političnim zapletom torej lahko razumemo predvsem kot maskiranje dejanske zgodovine in upravičevanje neljubih dogodkov, kakršen je, denimo, v umetnosti politični parti pris Dejanskih razsežnosti povezave med Slovenskim umetniškim društvom in liberalci ne poznamo in ni jasno, ali je bila ta tendenca vzpostavljena le preko nekaterih aktivnih liberalcev v društvu ali je Narodna napredna stranka dejansko materialno in politično podpirala društvo. O tem je dosti pozneje tudi Jakopič pripovedoval Podbevšku, seveda spet na način, ki Govekarja bremeni, vendar vseeno kaže na to, da društvo je paktiralo z liberalci in so prihodnji savani to tudi vedeli. Pravi, da je nekatere motil politični pomp: “'Kaj hočemo, je že tako!' nam je na naše proteste odgovarjal Govekar. 'Nekam se moramo nasloniti, če ne, ne bo nič z našim društvom! Ali naj se naslonimo na klerikalce?'” Podbevšek, 1983, str. 134. Zanimivo, znamenita polemika med Slovencem in Slovenskim narodom, ki je tudi za okus večine društvenikov društvo najbrž politično preveč obremenila, v samem društvu kljub temu ni povzročila resnejših pretresov, saj v zapisnikih sej in zborov o tem ni govora in tudi društvo ni uporabilo možnosti demantiranja, h kateremu so glasno pozivali klerikalci, ali poseganja v razpravo med časopisoma. Iz tega lahko sklepamo predvsem dvoje: ali da se javna politična izpostavitev njihovega delovanja društvu ni zdela posebno pomembna ali da se je društvo svoje povezave z liberalci jasno zavedalo in je take dogodke toleriralo in vzelo v zakup. , v smislu usklajevanja s poznejšimi dogodki za potrebe nekaterih akterjev -- poznejših savanov in predvsem Jakopiča. Zmanjšuje namreč uspeh prve razstave, hkratna izpostavitev problematičnih dogodkov in krivca zanje pa mlade slikarje politično razbremenjuje in jih, še več, postavlja v pozicijo plemenitih, naivnih umetnikov, ki da so bili izkoriščeni v politične namene, čemur da so se po prvi razstavi celo uprli.