Če odgovorni urednik Slovenskih novic pravi, da je njihov časopis v službi radovednosti, je novinar istega časopisa Bojan Budja mnenja, da pri njih pišejo tisto in na tak način, kar je všeč ljudstvu. To je zapisal v komentarju pogovora s takratno direktorico Mirovnega inštituta dr. Vlasto Jalušič.10 Mirovni inštitut je namreč konec leta 2001 izdal prvo Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, v katerem so raziskovalci med drugim analizirali tudi Slovenske novice, omenjena članka pa sta bila neke vrste odgovor na to poročilo. Poročilo ugotavlja, da so določeni mediji, posebno popularni tisk, diskriminatorno poročali o določenih družbenih skupinah, pri tem pa so se nekritično opirali na tako imenovani »glas ljudstva«. Pri glasu ljudstva gre za »oblikovanje ali povzemanje mnenja nekaterih delov javnosti, ki se s pomočjo medijev oblikuje in celo deluje kot večinski glas ljudstva«.11 Kot že rečeno, se Budja v odgovoru na poročilo sklicuje prav na glas ljudstva: »Zgodbe so tisto, kar dela časnik drugačen od telefonskega imenika. In če so začinjene s ščepcem ali dvema senzacionalizma, nič slabega. Kajti bralci hočejo zgodbe, da se bodo obveščali in vzgajali. Berljive in sočne. Pa četudi je zavoljo tega pogled na etiko časnikarstva nekoliko drugačen.«12 Iz omenjenega članka iz neprizanesljivih vprašanj novinarke Barbare Pance13, ki jih je zastavljala direktorici Mirovnega inštituta, je med drugim mogoče razbrati opravičevanje diskriminatorne in ekstremne govorice Slovenskih novic, ki jo ugotavlja Poročilo14, v imenu zahtev, ki da jih imajo bralci časopisa. Torej v imenu svobode govora in pluralizma oziroma relativizma mnenj, ki naj bi bili značilnost demokracije. Še sreča, da bralci razumejo, kot se je v Studiu City izrazil Marjan Bauer, da so Slovenske novice takšne vrste časopis, ki ga ljudje ne jemljejo preveč resno.