enotno za vse pripadnike določene vojske, člane določenega društva, delavce določenega poklica« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, Baš 2004f: 653–654). K temu je v Slovenskem etnološkem leksikonu pripisana Koenigova opredelitev, da je uniforma »enotna obleka, ki je za določene organizacije predpisana v osnovi zavoljo razpoznavanja v službi« (Koenig, po Baš 2004f: 653–654). Beseda izvira iz latinščine (unus – en, forma – oblika) in v angleščini v pridevniški rabi označuje enotnost, kot samostalnik pa je izraz v rabi za označevanje značilne pomorske in vojaške obleke, ki služi enotnemu videzu in se prek nje izraža homogenost posameznih enot (Uniforms 2005). Če se za pojasnitev pojava uniformnega kostumiranja dotaknem področja semiologije, preprosto rečeno »vede o znakih« in bolj natančno »vede, ki preučuje življenje znakov znotraj družbe« (Saussure 1974, po Barnard 2005 [1996]: 108), potem naj najprej navedem to, kar je zapisal Barnard, in sicer da se ljudje ne sporazumevamo telepatsko, ampak za sporazumevanje uporabljamo znake, ki nekaj predstavljajo. Sestavljeni so iz dveh delov, od katerih se eden imenuje »označevalec«, drugi pa »označenec«. »Označevalec« je fizični del znaka, »označenec« pa mentalni koncept. Ferdinand de Saussure se je ukvarjal z jezikom, njegovo idejo pa lahko prenesemo tudi na oblačenje, kjer so znaki seveda prav tako prisotni in sestavljeni iz dveh delov: iz »označevalca«, ki predstavlja nekaj drugega, in iz »označenca« kot mentalnega konstrukta (Barnard 2005: 109). Če pogledamo na primer ljudi, ki se ob določenih priložnostih pripadnostno kostumirajo, potem lahko ugotovimo, da jih njihova preobleka lahko označuje kot Slovence, kot Gorenjce in sočasno lahko tudi kot Bohinjce. Čeprav je tak kostum lahko izdelan v Nemčiji ali Italiji in mu ne moremo pripisati »narodnosti«, vendarle označuje oziroma predstavlja »slovenskost«. Kostum je torej v tem primeru »označevalec«, ki signalizira pripadnost njegovega nosilca določeni etnični skupnosti, podobno kot uniforma signalizira pripadnost posameznika določeni poklicni, vojaški ipd. organizaciji in v primeru hierarhične strukturiranosti te organizacije označuje tudi njegov položaj v tej strukturi, »označenec« pa je predstava, ki jo kostum omogoča. Znaki so najpomembnejše enote, ki se prenašajo v katerem koli dejanju komunikacije in ustvarjajo pomen. Poznamo pa vsaj dve ravni oziroma dva tipa pomena, ki sicer ne obstajata ločeno drug brez drugega, njuno ločevanje pa je smiselno zaradi analitičnosti. Prva raven je denotacija, ki se sicer od človeka do človeka lahko deloma razlikuje, vendar ne bistveno in je vsaj okvirno zapisana v slovarjih. Denotacijski pomen besed in podob se vsaj bistveno ne razlikuje med ljudmi, ki so pripadniki iste kulture in govorijo isti jezik (Barnard 2005: 113). Druga raven je konotacija, opišem pa jo lahko kot misli in občutke, ki jih podoba ali beseda sproža pri človeku, oziroma kot asociacije, ki jih ob pogledu, seznanjanju z nečim dobimo (Barnard 2005: 113). V slovarjih razen izjemoma konotacija ni zapisana, od človeka 183