(Nadaljevanje) organizira te počitnice, jih po pravilu organizira za tiste otroke, ki prihajajo iz socialno prikrajšanih okolij. Torej je tudi za nekatere to edina pot, ko lahko otroci pridejo na morje. Da pa otroci izhajajo iz različnih vzgojnih vzorcev, je pa tudi res. Meni se zdi silno pomembno to, kar je tu zapisano: "Po proučitvi celotnega gradiva, tehtnem premisleku in pregledu otrokovih pravic, kot so zapisane v Konvenciji o otrokovih pravicah, je varuh presodil, da zaradi predčasne vrnitve nekaterih otrok domov njihove pravice niso bile kršene, ne glede na to, kako smo gledali na dogodek, in ne glede na to, da varuh ne zamolči pri presoji, da so bile v postopku storjene tudi nekatere napake, da pa se morajo tisti, ki podpišejo neko izjavo, tudi zavedati odgovornosti podpisa te izjave." In tu bi rada opozorila na to, kako sama gledam na pravice. Človekove pravice in temeljne svoboščine so zaščita šibkih v stiku z močnejšim od sebe. In ta močnejši je tisti, ki je dolžan opravljati vse tisto, kar mu je naloženo, zato da bo šibkejši svoje pravice lahko uresničeval. In v tem kontekstu se mi ne zdi toliko pomembno to vprašanje, ko radi pritaknemo zlasti pri otrocih in zlasti pri dogodkih v šoli, da govorimo samo o pravicah, otrokom pa ne razlagamo tudi njihovih dolžnosti. Ja, dolžnost učiteljev, odraslih, vseh institucij za vzgojo je, da privzgojijo otrokom tudi občutek za to, kaj je etično, kaj je prav in kaj je pravno korektno, oboje mora biti pravno korektno in etično ter moralno tudi. Zato se mi zdi, da je institucija varuha človekovih pravic za ozaveščanje ljudi o tem bistvenega pomena in da je v teh letih bilo veliko storjenega. Zato razumem razpravo, ki jo je imel minister za šolstvo in šport tudi kot predsednik nekega drugega telesa na Komisiji za peticije, tako kot jo je razumela tudi varuhinja, ne glede na to, kako so bile posamične besede uporabljene, kot sem to tudi na komisiji povedala. Citiram magnetogram: "Škoda, da dr. Lukšiča ni sedajle tukaj. Namreč, njegova ideja o tem, da bi se pogovarjali o delu in pooblastilih varuha, se meni, pa tudi mojim sodelavcem zdi zanimiva in jo seveda načeloma podpiramo. Rada bi povedala samo to, da se človekove pravice kot pojem s časom spreminjajo, se razvijajo. Sedaj je že jasno, kakšne so človekove pravice tretje generacije." In ne bom nadaljevala. Torej je reakcija na izjavo dr. Lukšiča na komisiji bila s strani treh navzočih. Zastonj sem pa po magnetogramu iskala tisto, kar naj bi bil minister Lukšič izrekel, pa tega v magnetogramu ni mogoče zaslediti. Berem pa zdaj iz magnetograma nastopa predsednice komisije, ko je dejala takole: "Zanimivo je tudi, da je dr. Lukšič menil, da Državni zbor pa že ni mesto, kjer bi lahko opravili razpravo o namenu institucije varuha in njegovih pooblastilih." Tega minister Lukšič ni trdil. In mislim, da ne glede na to, da si ne drznem posegati v pravico do lastnega mnenja in stališča, minister Lukšič je v svoji razpravi opozarjal ravno na razmejitev pristojnosti med različnimi vejami oblasti in niti za trenutek ne dvomim o tem, da dr. Lukšič ve, kaj zakon o varuhu človekovih pravic nalaga Državnemu zboru in da je Državni zbor tisti prostor, v katerem