SILVEN MAJHENIČ: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Morebitna vpletenost posameznih nosilcev javnih funkcij in o ceni morebitnega vpliva na tako zvana tajkunska posojila je v javnosti sprožilo veliko zanimanja. Prevzemi raznih gospodarskih družb se zanesljivo niso zgodili brez političnih botrov, še posebej, ko gre za Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor. Za prevzeme niso krivi le menedžerji, ki so se znašli ob pravem času na pravem mestu, kriva je zakonodaja in bančni botri. V časopisih in različnih revijah beremo pronicljive članke o brezposelnih, recesiji, o brezvestnih menedžerjih in o raznih družbenopolitičnih temah. Čedalje bolj se zaznava razlika med bogatimi in revnimi. Vedno več mladih s fakultetno izobrazbo čaka na delo, država na eni strani rešuje revščino s socialnimi transferji, na drugi strani pa pomaga z jamstvi bankam, da rešuje tajkune iz godlje, ki so si jo solidarno zakuhali. Kaj je ostalo? Ostala so mala in srednja podjetja, ki pa od obljub ne bodo mogla preživeti. Prav je, da se pokaže s prstom na tiste, ki so državo spravili v tako brezizhoden finančni položaj. Ampak, če pogledamo, sedaj se tudi ni naredilo nič, da bi tako imenovani tajkuni stopili pred organ pregona in zapeli kitico resnice. Ljudstvo ne pozna bančnega in monetarnega sistema, kajti v nasprotnem bi se zgodilo tisto, česar si ne želimo. Banke na zelo enostaven način pridejo do denarja. In ko jim država in politika stojita ob strani, ni bojazni, da bi se morale bati za obstoj - kljub velikim vsotam, ki so jih porabile za menedžerske odkupe.