nujnost (poskrbeti, da ima človek kaj obleči in da je oblečen priložnosti primerno), temvečje tudi moment prakticiranja posameznika kot potrošnika. Nakupovanje je del »identitetnega načrta«, kot temu reče Mirjana Ule (2002). Obleči se v skladu z osebnim slogom. Obleči se in si nabaviti garderobo je intimno delo, rezultat tega dela pa je naša podoba, s katero vstopamo v javne prostore in pred poglede drugih. »Obleko mi kupuje mama, včasih grem z njo, a mi večinoma kupi kar sama. Po trgovinah ne hodim rad. Ko potujem po Evropi, si majice in puloverje kupujem sam.« Na ravni praktične rabe obleke se posameznik odloča tudi glede udobja, praktičnosti obleke. Izbere vrsto obleke, ki si jo bo nadel: »Se oblečem pač preprosta oblačila, to je po navadi trenirka in majčka s kratkimi rokavi ali dolgimi, ki nima gumbov ali zadrg. Zakaj? Zato ker tehnično ne morem zapenjati zadrge, zapenjati gumbe in vezati vezalke.«