Prva jutranja zgodba Zjutraj vstanem, Martina mi pomaga vstati in me obleče. Oblečem pač preprosta oblačila, to je po navadi trenirka in majčka s kratkimi rokavi ali dolgimi, ki nima gumbov ali zadrg. Zakaj? Zato ker tehnično ne morem zapenjati zadrge, zapenjati gumbe in vezati vezalke Osebno perilo si oblečem sam, trenirke, majice, jakno si lahko oblečem sam, vse drugo pa rabim pomoč, pomoč pri zapenjanju in odpenjanju .Potem grem v kopalnico in tudi tukaj mi mora Martina pomagat pri večini stvari, vse mi mora podat. Zajtrk pripravi Martina, vse mi pripravi, da imam na dosegu roke, potem lahko jem sam. Ko grem na stranišče, potrebujem asistenco. Eden me mora dvignit in dat na sobno stranišče. To je po navadi Martina. Rad bi videl, da bi se mi prilagodilo pravo straniščno školjko. Iz zavoda so pripeljali eno veliko školjko, ki pa mi je prevelika. Potreboval bi le navadno školjko s povišico. Treba bo staro stranišče montirat nazaj in kupit primerno povišico. Držalo ob stranišču pa že imam. Druga jutranja zgodba Moj dan tukaj poteka tako: Ob devetih vstaneva s Tinco, ker takrat vzamemo zdravila. Prej jo še oblečem. Potem spijemo kavico pa kakšen cigaret. Pol pogledava, če je ostalo kaj cunj, če je treba prat dat. Pa še sobico mal pospravim in če je pod posteljo preveč, pobrišem. Ploščice spucam. Pomagam Tinci, če kaj rabi, ker nima rok. Ob enajstih imamo že kosilo. Potem pomijem posodo. Ni mi treba jest takrat, ko je kosilo. Jaz kar ne jem, ne jem. Si vzamem iz hladilnika in si namažem majonezo, jajčka al pa neki. Kar si zaželim. Tretja jutranja zgodba Vstanem ob sedmih zjutraj, skuham kavico in čaj za vse. Potem grem pobirat jajca v štalo, dam kuram jest koruzo in vodo za pit. Potem grem po drva,