Naj najprej povem, da sem otrok Olimpije, zanjo sem dolgo časa tudi igral in tega se enostavno ne da pozabiti. Je pa res, da sem zdaj član Mednarodne hokejske zveze, toda še zdaleč ne mislim, da moram kot član njenega odbora opravljati le naloge, ki so povezane z delom pri IIHF. Menim namreč, da je moja naloga tudi ta, da izkoristim svoj vpliv za pomoč državi, iz katere prihajam. Sam zato to počnem že ves čas, predvsem v organizacijskem pogledu, pa tudi pri slovenskih kandidaturah za svetovna prvenstva. Poleg tega skušam pomagati tudi na finančnem področju. No, svoj vpliv in zveze, ki jih imam, sem izkoristil za to, da sem se z Avstrijci začel pogovarjati o sodelovanju Olimpije v njihovem prvenstvu. Trdno sem namreč prepričan, da se bo zanimanje za hokej v Sloveniji bistveno povečalo, če bomo imeli odslej dva predstavnika v ligi EBEL. Spet bo prišlo do zgodovinskih derbijev, ki so enostavno del našega hokeja in brez katerih ga ni. Desetega marca bo sestanek avstrijskega združenja ligašev in takrat se bodo predstavniki klubov dokončno odločili, ali bo Olimpija, ne glede na to, ali bo v prihodnji sezoni v tej ligi nastopalo devet ali deset klubov, prav tako polnopravni član tega tekmovanja. Za zdaj Olimpiji v tem pogledu dobro kaže. Mislim, da so končno tudi severni sosedje sprevideli, da je to lahko edini pravi način. Je pa tudi druga skrajnost, in sicer da v naslednji sezoni noben slovenski klub ne bi bil član avstrijske lige, torej niti Jesenice. Če Olimpija ne bi šla v ligo EBEL, bi bilo tudi sodelovanje Jesenic v njej problematično. V tem primeru bi si namreč žagali vejo, na kateri vsi skupaj sedimo, zato bi bila v prihodnje usoda hokeja na naših tleh bolj črna kot ne.