Dian Fossey nikakor ni bila oseba, ki je všeč vsem. Tisti, ki so jo poznali, pa o njej pravijo, da je bila mehkega srca in da se je treba prav njej zahvaliti, da gorske gorile niso izumrle. Danes živi v parku na vzhodni strani vulkana Virunyja več kakor 20 družin goril, v sedemdesetih letih jih je bilo pol manj. S svojimi raziskavami o življenju in obnašanju gorskih goril je spreminjala stereotipe o strah zbujajočih hollywoodskih King Kongih. Vendar goril ni opazovala iz varne razdalje, ampak se je pomešala mednje in posnemala njihove zamolkle glasove in kretnje. Naposled ji je uspelo, da so jo živali sprejele za svojo, in tako je pogosto ure in ure sedela med njimi, jih ljubkovala, jim izdirala trnje in odstranjevala bolhe. Dian Fossey se je rodila in odrasla v San Franciscu. Njena starša sta bila stroga, zato je kakor mnogi otroci iskala tolažbo pri živalih. Kasneje se je izučila za terapevtko in je delala v bolnici za duševno prizadete. Zanimanje za Afriko ji je vzbudil prijatelj iz Rodezije, ki je želel, da se preseli k njemu. »Če je zakon vozovnica do Afrike, je to previsoka cena. V Afriko bom že prišla sama,« je sklenila. V Afriko je prišla leta 1963, in ko je prvič srečala gorske gorile, se je vanje zaljubila na prvi pogled. »Ko sem prvič zagledala te globoke, tople rjave oči, sem vedela, da so to moji sorodniki in da me potrebujejo.« Leta 1967 je s pomočjo