»Pa kaj se zdaj režiš?« ga je nadrl. »Ti si tako zaljubljen v Ajdo, da je to za crknit smešno!« se je krohotal Aljaž. »Še na matematika si ljubosumen!« Mark se ni mogel zadržati in je Aljaža z vso silo boksnil v ramo. Pa ni nič pomagalo, Aljaž se ni mogel nehati smejati. »To sploh ni res!« je prav po otročje zacepetal Mark in jo odkuril proti domu, Aljaž pa se je med smehom pobiral za njim, a ga ni mogel dohiteti. Življenje brez misli na matematiko je bilo za Marka na moč udobno. Profesorica Vesna Zanoškar je občudujoče vzdihovala ob njegovih stvaritvah, profesorica Korunova je medlela ob njegovih bistroumnih izjavah med urami slovenščine in se medila nad njegovimi spisi in ga postavljala za svetel zgled, Romanov ga je imel v čislih in ga kljub neuspehu na tekmovanju oklical za najboljšega tekača na šoli, tudi fizik ga je blagohotno gledal, ker mu je uspelo zadnji test pisati celo tri. In v vsej tej idili je čemela matematika kot zlohotna pošast, ki bo vsak hip zamahnila z repom in pometla vse druge uspehe. In potem so bili tu še zoprni osebki, ki so ga nanjo vsake toliko časa spomnili – na primer Aljaž in Ajda in mama in Bogatajka, ki mu skoraj nikoli ni pozabila omeniti, da mu popravni izpit iz matematike zagotovo ne uide. Mark pa je matematiko zavestno odrival nekam na rob svojih skrbi, kot da bo potem morda sama zgrmela v prepad in bodo od nje ostale le črepinje.