meni in zavrtelo se mi je v glavi, hodnik je postajal še ožji, soseda je z rameni drsala ob stene in tapete so zaradi tega razpadale in prikazal se je ogaben, okrušen omet. Stal sem na robu stopnišča z odprtimi usti, ona pa je bila vse bližje. Njen pogled je bil steklen, vse več tapet je nosila s sabo, ovile so se ji okoli rok, okoli vratu, okoli prsi in naenkrat je bila ovita v živo zelen vzorec tropskih rastlin. Groteskna gmota se mi je približevala in prižgale so se luči na hodniku, brnele so vse glasneje, vso svetlobo so usmerile na njo in vedel sem, da se je je hiša polastila, da je ta hodnik samo del tega, kar ji je hiša storila. Tista soba tam zadaj. Tam se skriva odgovor. Nimam pojma, kje sem zbral moč. Pot mi je tekel v potokih in roke so se mi tresle, a zbral sem vso moč in stopil korak naprej. Soseda je izginila, hodnik se je vrnil v normalno stanje. Stal sem tam kot prej, na robu stopnišča, tapete so bile cele, samo luči so še vedno rahlo gorele. Soba na koncu hodnika pa me je čakala. Še preden sem odprl vrata, sem vedel, kaj je notri ∑ polomljeno pohištvo, stare igrače, obleke, razžrte od moljev, odsluženi gospodinjski aparati ... in spomini. Soseda s svojo družino, s svojimi otroki na vrtu, v ozadju zvok, ko mož zaliva travo. Tiho cvrčanje pečenega mesa na žaru. Škripanje gugalnice. Tek drobnih bosih nog po terasi. Smeh. Avtomobilska nesreča in krvava trupla, razmetana po avtocesti. Jok in solze. Tišina in žalost. Nove, zelene tapete, brez pravega pomena, brez pravega smisla ... samo žalostne in dušeče. Polne spominov. Tako kot cela hiša. Ta soba je samo središče. Hiša ni živa, kajti vse v njej je že davno umrlo. Nekateri spomini so samo še sence, preveč krhki in grozljivi so, da bi obstali na mestu. Da bi obstajali.