Južnejši del jadranske obale, v Šibeniku in Splitu se tokrat nisva ustavljala, saj sta nama mesti dokaj poznani, ima nekoliko boljšo magistralno cestno in postanek sva si privoščila le med ploho, ki naju je ujela, čeprav sva lepo vreme nosila s seboj in kasneje v Pločah, kjer naju je presenetila lepota kraja in v skalovja ujet stotisočletni vdor reke v morje. Do Makarske naju je spremljalo čudovito vreme in presenetilo naključno srečanje s someščanoma v mestu, ki sta zagotovila, da junija še nista naletela na sokrajane v tem dalmatinskem mestu, pa vanj zahajata v tem obdobju že več kot dvajset let. Pa so se spet potrdile besede, da je povsod na zemeljski obli najti nekoga, ki ga v svojem kraju zlepa ne srečaš. Prisluhnila sva še izkušnjam o spolni moči, ki jo dajejo jadranske školjke in odhitela brez posebnih postankov in pregleda, ko sva prečkala bosanski izhod na morje, proti Dubrovniku. Najini zadnjici sta se šele utrjevali in več kot prilegel se je večerni počitek v enem najlepših zalivov ob obali, kakšnih 38 kilometrov pred Dubrovnikom. V vasici Grgurić nama je zavetišče ponudil Niko, lastnik tamkajšnjega manjšega gostišča s sobicami. Med vojno so mu do tal razbili zelo uspešno restavracijo ob morju, kjer je dnevno znal iztržiti tudi več kot 20 tisoč nemških mark. Tudi s pomočjo stalnih gostov, ki so iz Nemčije redno prihajali k njemu na dopustovanje, mu je ponovno poslovno uspelo in za 50 evrov nama je postregel z okusno večerjo, prenočitvijo in obilnim zajtrkom, da bova pri moči, je rekel.