Potem naj bi prišel čas za arbitražo. A nekaj je mogoče reči že danes. Slovenija bo dobila večji del Piranskega zaliva, zanesljivo pa ne bo dobila celotnega Piranskega zaliva, ker je to preprosto nemogoče. Mednarodna praksa pomorskega prava ne pozna primera, da bi država, ki ima obalo, ne imela niti metra dostopa do morja pred svojo obalo, kot bi bilo to v Piranskem zalivu ob obali Savudrijskega polotoka, če bi zaliv v celoti pripadel Sloveniji. Zahteve bodo morali omiliti ne le marginalni politiki in radikalni hujskači, pač pa tudi državni zbor, ki je v enem svojih dokumentov zapisal zahtevo po »celovitosti in nedeljivosti Piranskega zaliva«. Za povrh je z 99-odstotno zanesljivostjo mogoče predvideti, da Slovenija ne bo dobila samostojnega neposrednega izhoda na odprto morje. »Dimnik« iz sporazuma Račan-Drnovšek se zdi vse manj verjeten, vse bolj verjeten pa je »dimnik«, prehod v skupnem hrvaško-slovenskem upravljanju.