Tang Jian, eden od mojih in Ma Binovih kolegov, ki so na univerzo prišli v vojaški uniformi, se je leta 1979 odločil, da bo šel vsak večer spat dve uri prej kot običajno. Star je bil že skoraj 30 let in odločil se je, da se bo poročil. Da bi lahko zasnubil dekle, s katero je imel večletno platonsko zvezo, pa je moral v skladu s tradicionalnimi običaji s socialistično primesjo nabaviti »tri kolesa«: kolo, uro in šivalni stroj. Moral je privarčevati precejšnjo vsoto denarja in Tang Jian se je odločil, da se bo odrekel večerjam. Da bi lažje prenesel lakoto, je šel v posteljo, še preden mu je zakrulilo po želodcu. Ko se je po dobrih osmih mesecih asketskega življenja pred njegovo spalnico pojavil »leteči golob«, je bil naš kolega pripravljen »deliti bombone«, kot se je takrat diskretno imenovala objava poroke, in začeti novo življenjsko fazo. Vse od takrat je bilo Tang Jianu, pa tudi Ma Binu in vsem drugim kitajskim kolegom jasno, da je »zi-xing-che« (samohodno vozilo) utelešenje načela, po katerem se bodo v prihodnje razvijale vse stvari v njihovi deželi: ohranjanje ravnovesja v stalnem gibanju naprej. Kolo je postalo simbol kitajskega potovanja v napredek.