"Pojdi no po Carlitosa, daj, pripelji ga," je ponovila vsakič, ko ji je kak par čestital za osvetljavo, in Mr. Squabs, ki je bil tisti hip omračen kot udomačena kuna, je vzel pot pod noge. Tokrat je Carlitosa našel doma, odvlekel ga je za sabo po zakotnih uličicah in ga zakoličil v sredo veselice, pod pršeče iskre njegove lastne razsvetljave, v kateri je še bolj izstopil njegov obris bledega, jeznoritega kreolca. Tistega dne je bila Flery stara dvanajst let, Carlitos pa osemnajst. Ko jo je ugrabil in sta izginila, ne da bi se še kdaj slišalo o njem, sta bila stara že petnajst in enaindvajset. Na Pennsylvanijski postaji so povedali, da so videli taka dva, ampak nista bila onadva; v San Franciscu so povedali, da so videli taka dva, ampak nista bila onadva; sestopale so sence, se smejale po sosednjih sobah, ampak nista bila onadva. V nedeljo po njunem izginotju je Mr. Squabs pozdravljal župljane enako hladno in slovesno, kot je to počel že dvajset let. In ko se je cerkev izpraznila, je še kar pozdravljal in se uklanjal pred nevidnimi pojavami, kot bi se jim umikal s poti. Potem je, kot bi bilo ozračje polno orgelskih cevi, začel igrati na nikomur vidno glasbilo. Njegova blaznost je bila neoporečno vljudna in slovesna, pretiraval je s pozdravi in pozdravljal naprej sence, ki so postale vidne. Potem je šel od hiše do hiše in spraševal po Carlitosu: "Ju niste nič videli?" je rekel s strašljivo vljudnostjo, "prepričan sem, da ju nihče ni videl, a bom spet vprašal po Carlitosu in bo gotovo že nazaj."