no sodišče v resnici ni zanikalo, da je njegova pravica do zasebnosti, ki ima za podlago družino, nadaljevanje starega nauka o avtonomiji družine. Sodišče se je kot na podlago za svoje poudarjanje zasebnosti zakonske zveze sklicevalo na »starost in svetost zakona« (Grey 1980: 84–5; cf. Eichbaum 1979: 372). Dosledno temu je zanikalo celo najosnovnejše prvine liberalnega razumevanja individualne zasebnosti, če te niso povezane s tradicionalno družinsko strukturo – vrhovno sodišče tako še naprej podpira zakone, ki kriminalizirajo homoseksualne odnose med odraslimi na njihovih domovih, in zanika, da ti zakoni kratijo pravico do zasebnosti (Bowers proti Hardwick, 478 US186 [1986]). Tako je romantični ideal individualne zasebnosti stopil v zakonodajo pomešan s konservativnim idealom heteroseksualne, uradno priznane družine kot trdnjave družbe. Čeprav vrhovno sodišče govori jezik liberalnega razlikovanja med javnim in zasebnim, se v resnici sklicuje na govorico tradicionalnega predliberalnega razlikovanja med družinskim in javnim, razlikovanja, ki individualno zasebnost podredi avtonomiji družine. Catherine MacKinnon pravi, da