(nadaljevanje) ponovnem umik, četudi je ta umik utemeljen tudi s pravičnostjo pri porazdelitvi sredstev, sredstev pa ni. In to kar je bilo danes izpostavljeno je tudi opozicija nekajkrat poudarila, povejte, vlada naj pove javnosti, da žal možnosti so omejene in znotraj teh možnosti je treba stvari razporediti tako, da bo poleg subvencionirane hrane dijakov, ne pozabimo, da nihče ne jemlje teh subvencij, ampak samo se prerazporedijo tako, da tisti, ki pripadajo družinam, ki lahko plačajo in jaz nisem niti enkrat protestiral zaradi zneska, ki ga dobivam vsak mesec, to je 80 evrov za svojega otroka v osnovni šoli. Ampak se zavedam, da bi bilo sramotno, če bi se jaz oglasil in bi jaz protestiral zaradi takega zneska. Zdaj pa vidimo, da bo večina dijakov dobila subvencionirano hrano, da bo en del še vedno pri 100% subvencijah, drugi večji del pa bo plačevala okrog 16 evrov na mesec. Poglejte 16 evrov, ne 80 evrov na mesec. Torej, s kakšno vestjo lahko govorimo staršem otrok v osnovnih šolah. Ali ne mislite, da je utemeljen sum, da je bil tisti manever in jaz, ponavljam, razumem dijake, ko zahtevajo, da se v teh časih ne jemlje nekaj in branijo tisto kar so dosegli, je vedno težko in politično težavno odvzeti del dosežene pravice. Ampak bodimo iskreni, v teh razmerah bomo pa pustile vse družine, ki imajo osnovnošolske otroke na cedilu? Ne. Zato je prav, da ta zakon v bistvu poskrbi tudi za tisti del populacije. In žal je vtis, da ste to prelagali takrat na koncu mandata, tik pred volitvami, in da je bila pač tukaj tudi računica, češ ta populacija se hitro približa volilni pravici in mogoče bomo s tem dobili. Ta vtis je utemeljen. Ampak upam, da bomo hitro prišli in prešli v take družbene razmere, ko bo mogoča absolutna subvencija oziroma subvencioniranje hrane celotne dijaške, študentske in osnovnošolske populacije. V takih razmerah je to nemogoče. Torej, mora država in mora vlada pristopati pravično, pravičnejše, predvsem do velikega deleža slovenskega prebivalstva, tistega dela, seveda, ki ima otroke v osnovni šoli in ki danes plačuje v celoti, brez nobenih subvencij, to hrano. Pri tem pa je treba poskrbeti predvsem, da bo ta hrana uporabna, da bo zdrava. Videli smo koliko je bilo, recimo če ni malo diferenciacije med revnejšimi, bogatejšimi sloji, če ne pozivamo na njihovo odgovornost in na odgovorno ravnanje do hrane, potem pa bomo priče tudi takim podobam, ko dijaki, ki ne potrebujejo subvencij, pravzaprav nimajo nikakršnega odnosa do tiste hrane, pa morda gre ven in za, celo višjo oceno včasih si dovoli prehrano. Ampak to za večino dijakov ne velja. Večina dijakov verjetno razume to odgovornost, ve kaj pomeni, starši vedo kaj pomeni plačevati mesečno prehrano v šolah in ni nobene bojazni, da bi s tem zakonom kratili ali zmanjševali pravic tistih, ki subvencije potrebujejo. Tiste, ki subvencije potrebujejo. Zato še enkrat, jaz pozivam tudi dijaško populacijo, študentsko populacijo, naj razmisli bolj solidarno o tem problemu, jih podpira, ko zahtevajo, da se subvencije zagotovijo na račun drugih finančnih in proračunskih postavk, ki so manj potrebni, ki so manj potrebne. In na tem seveda, to je širši okvir razprave, tudi