Ko je napočila zadnja tretjina 19. stoletja, je imela kKatoliška cerkev manj moči, kot kdaj koli prej v zadnjem poldrugem tisočletju. Ni mogla kaj dosti storiti, da bi izboljšala svoj položaj. Določeni krogi so se sicer poigravali z mislijo, da bi po vzoru 16. stoletja skovali novo Sveto alianso, ki bi združila vse katoliške sile Evrope. Po letu 1870 pa na stari celini skoraj ni bilo več katoliških vlad. Najpomembnejša je bila habsburška dvojna monarhija Avstro-Ogrska, toda "ta je za svojo armado dajala ravno dovolj", kot se je nekoč kasneje ponorčeval Robert Musil, "da je obvarovala svoj položaj kot druga najšibkejša vojaška sila v regiji". Zadnja je bila šele pred kratkim združena kraljevina Italija; njeno prebivalstvo je bilo še vedno pretežno katoliško, toda vlada ni bila pripravljena na to, da bi postala oborožena roka Cerkve, potem ko se je šele pravkar osvobodila iz njenih klešč. Prav tako ni bilo pričakovati, da bi italijanska kraljevina pristala na zvezo z Avstrijo, svojo zakleto sovražnico.