Janševa SDS že dobro leto počiva na lovorikah volilnega uspeha iz leta 2004, ohranja svoj oblastni položaj, možnosti za ponovitev volilne zmage v prihodnjem letu pa so videti iz meseca v mesec manjše. Eden od kazalcev tega je impresivna mobilizacija volivcev opozicijske SD, se pravi premik volivcev LDS k SD, delna levičarska identifikacija neopredeljenih in prehod dela nihajočega potencialno desno-sredinskega volilnega telesa na drugo stran. Gre za edinstven dogodek v kratki zgodovini slovenske demokracije: seveda je do prehodov volivcev prihajalo tudi v "pomladnem bloku", vendar je ta proces trajal dolgo desetletje, kolikor je potrebovala SDS do volilne zmage. Zdaj se je izkazalo, da svojega discipliniranega volilnega jedra nima le slovenska desnica temveč tudi levica: anketni trendi, samoizpolnjujoče prerokbe in učinek srka so s preciznostjo matematike usmerili levi volilni bazen k novi politični zvezdi tega dela neba. V vrhu SDS jim mora biti res hudo, saj se jim pot navzdol dogaja, ko vlada - navkljub svoji politiki, da ne bo pomote - žanje uspehe z visoko gospodarsko rastjo, nizko inflacijo in brezposelnostjo, s sprejetjem evra, z razpadom "zaklete sovražnice" LDS in vsesplošno amnezijo glede liberalnih reform. Največja zasluga Janševe vlade je pravzaprav v tem, da ni delala velikih napak, ker ni veliko delala - razen utrjevanja oblasti nove politične elite. Janša ima še kako prav, ko pravi, da SDS ni nobena izjema: "Dalj ko je nekdo na oblasti, večje so skušnjave in občutek nenadomestljivosti". Dvanajst let je LDS ustvarjala vtis, da je edina sposobna za vodenje države, zdaj to počenja SDS, po vsem njen enojajčni dvojček.