ko človek začne omahovati,« je pozneje zapisal. Nadaljeval je s pisanjem poljske zgodovine, ki ga je začel pred šestimi leti, sodeloval pri pisanju komedije Moč resničnega prijateljstva. »Pri devetinštiridesetih nisem več ničesar pričakoval od Fortune, izključne prijateljice mladosti in zaklete sovražnice zrelih let.« Naposled se je po osemnajstih letih izgnanstva le vrnil domov, vendar dom ni bil več tisto, o čemer je sanjal. Bil je brez denarja in brez dela, ni se mogel vključiti v družbo, saj v Benetkah ni bilo več ne njegovih ljudi ne igralnic in javnih hiš, ženske, ki so mu nekoč toliko pomagale, sedaj niso več ležale pred njegovimi nogami. Namesto da bi se veselil vrnitve, je postal zagrenjen. Poskušal je najti delo, vendar ga zanj ni bilo, saj je bil še vedno na slabem glasu, razen tega je bil prostozidar in pregnan iz številnih držav. Zato je začel prevajati Iliado po latinskem prevodu, čeprav je znal starogrško, in jo s komentarji izdal v treh delih, zadnjega leta 1778, vendar mu ni prinesla želenega dobička. Na koncu se je, kot v posmeh svoji preteklosti, kot poluradni informator z imenom Antonio Pratolini zaposlil pri inkvizitorjih. To je naredil zaradi denarja, pa tudi zato, da bi bil varen pred ponovno aretacijo, ki bi si jo zaradi preteklosti lahko nakopal na glavo, in da ga ne bi izgnali, kajti bolj od lakote se je bal tega, da bo moral zapustiti dom. Pokrival je področje »širjenje opolzkih ali subverzivnih del«. V svojih poročilih je sicer moraliziral o prešuštvu in razuzdanosti, vendar je v njih razkrival le splošne prestopke, ki so prizadeli vse, a obenem nikogar. Poročila so bila presplošna, da bi bila koristna, zato so ga decembra 1775 poslali v Trst, da bi zbral informacije o avstrijskih načrtih za okrepitev reškega pristanišča na škodo Trsta. Ko se je izkazalo, da ni kaj prida vohun in ovaduh, se je julija 1780 v Benetkah lotil založništva. Po šestih mesecih je njegov mesečnik Mešana dela propadel. Ko je propadel še njegov projekt z gledališčem Sant’Angelo, se je za stalno zaposlil pri inkvizitorjih. In prvič dobil tudi družino. Mlada, revna in pobožna šivilja Francesca Buschini se je na mah zaljubila vanj, on pa je do nje čutil »nežnost«. Vzel jo je k sebi, kakor tudi njene sorodnike, in za vse skrbel kot za svojo družino. Iz pustolovca in nestanovitnega razuzdanca se je spremenil v moža, ki uživa doma ob svoji ženici. Francesca