Defonija, cikel zvočnih dognanj v Gromki, je v sredo dajal grotesko holandskega »avant-rock tria s sintetizatorjem in bobni« BraxtaaL, ki si, da nas ne pljune kak roker, z rokenrolom pač ne deli mnogo skupnih potez. Prej z improvizatorji, ki jih nikoli ne manjka defonistom, in ki se jim v liku tria, v katerem ima ne tako samoupravno iniciativo pevec Jaap Blonk, z delovnim procesom pridružuje Braxtaal. Blonk, ki si pri modulacijah in zančenjih glasu pomaga s sintetiko, proizvaja skupaj z električne bobne božajočim tolkalcem in drugim sintetizatoristom prej zračno kot zasičeno zvočno sliko in suh humor, zaradi česar so jih doušniki Rodea celo izvolili primerjati z The Residents, a ki resno nasede, kadar jame impro spored povezujoči Blonk resnično bebljati na suho, brez efektov in fint. Drugič se pač njegove mantre in litanije v jeziku, ki ga je sam izumil, izdatno previjačene in ob krevsajoče minimalistični podpori ansambla, slišijo kot pijan bugivugi iz tuvanskih step ali tibetanskih meniških postojank, kot indijanska zaklinjanja ali kot razklumpan tehno. Bizarno. Vsekakor pa se dognanja na glasbenem področju po bizarnosti ne morejo primerjati z otvoritvijo letošnjega festivala Mesto žensk, ki je takisto v sredo potekala v Slovenskem etnografskem muzeju. Ko bi si upali soditi po otvoritvi, le ped od Metelkove, a s tako predirnim vonjem po sterilni, s strogimi varnostniki dobro zastraženi »kulturni instituciji«, kamor kot ata na mamo sede venček narodnih in ponarodelih zbora tekstilnih delavk iz Mirne peči, kup otročajev, mamk in slovenskih stročnic, bi se kaj kmalu pridružili zakletim sovražnicam festivala. Pa kako smo si včasih zaželeli osvežitev publike in prizorišč festivala mar idilični prizori na otvoritvi v muzeju (!) pomenijo, da se je Mesto žensk, na čigar selektorskem čelu letos prvič, medtem ko vseskozi vabi le ženske nosilke programa, ni napačnega kromosoma, pridružilo tapravim kulturnikom in se mu obeta prenicanje v vse pore ženskega korpusa domovine? Ma ne, verjetno je vse skupaj le posledica socialno prebudno ubrane razstave fotografij Mete Krese in tonalno sorodne instalacije Singer Marije Mojce Pungerčar, ki se posvečata brezposelnosti že itak slabo plačanih delavk v tekstilni industriji. Vsaka insinuacija je zgolj naključna in jo bo, upajmo, uspešno demantiral spored Mesta, ki se ima odviti ta teden.