Zdaj pa korak bliže k jedru naše uganke: kot ste slišali, je njen junak mnogo križaril po svetu, se gibal po dvorcih, postal nekakšna evropska privlačnost in legenda in se seveda na svojih potih srečeval z množico žensk. Ne samo srečeval, ampak se z njimi družil, jim dvoril, jih domala v vsakem primeru poželel in osvajal. Njegov eros ni bil kaj prida estetsko izbrušen, posegal je po vseh, od smrkavih najstnic do vimenastih stark; kot vemo od njega in drugih, se je spuščal v razmerja z ženskami vsakršne starosti, ugleda in baže. Njegovemu čaru so podlegale še rosne mladenke, redovnice, kuhinjske dekle, sobarice, igralke, plesačice, majordomke, grofice in baronese, pa tudi vlačuge, zvodnice in kurtizane. Prav vse, kar je dišalo po ženski, je včasih ustrezalo njegovi nenasitni življenjski strasti. In ta mu je seveda posledično postregla s kakim ducatom kapavic; sam priznava, da v življenju ni počel drugega, kot da je zabredel v bolezen, kadar je bil zdrav, in si spet pridobival zdravje, kadar ga je zgubil. Ne še tako starega ga je začela zapuščati njegova navidez neuničljiva življenjska moč. Ženske niso več tako padale podenj, sam pa je pričel padati na neusmiljeni družbeni lestvici. Prihrankov ni imel, moral se je prekrušiti kot nekakšen uradni beneški konfident, čigar delovno področje je bil Trst. A z njim je šlo vse bolj navzdol. Že pri 49. letih zapiše, da nima ničesar več pričakovati od Fortune, izključne prijateljice mladosti in zaklete sovražnice zrelih let.