Sedemindvajsetletni Avstralec oziroma Dolenjec je do petega leta z mamo, očetom in starejšim bratom živel pri Grosupljem. Vendar pa jim ni bilo postlano z rožicami. “Doma nismo imeli veliko, še kopalnice nismo imeli, stranišče pa je bilo dobesedno skoraj zunaj. Oba starša sta ves čas garala. Oče je od jutra do poznih večernih ur delal v roletarstvu in ga nisem veliko videval, mama je prav tako delala v podjetju, poleg tega pa smo doma imeli še živino,” pove Andrej, ki je tudi sam večkrat poprijel za delo. “Ko je bilo treba delati z živino, sem bil vedno nekje v bližini. Spomnim se, da sem jokal ko dež, ko so zaklali prašiča, češ zakaj ste ga morali ubiti. Potem ko sem ga jedel, pa se nisem prav nič pritoževal,” nam v smehu zaupa novopečeni zmagovalec, ki je v otroštvu tudi sicer veljal za zelo navihanega dečka. “Pozimi sem zunaj ves čas hodil bos. Ko sem prišel v hišo, sem imel noge povsem zmrznjene, obenem pa so me zelo bolele. Ob naši hiši je bila tudi železniška proga, jaz pa sem se s kamenčki največkrat igral kar na sredini tirov in staršem povzročal sive lase. Tudi sicer sem veliko pohajkoval in so me vedno iskali. Ko je padel mrak, pa sem se skril v koruzo.” A življenje je bilo kljub vsem lepim trenutkom težko, zato sta se starša odločila, da je morda upanje na nov začetek prav v Avstraliji.