Razburjenja, ki jih ti fantje povzročajo, pa ne vznemirjajo njihovega vsakdanjega življenja v nekdaj zapuščenem krilu krminskega frančiškanskega samostana. Njihov dan je takšen kot v vseh drugih stopetdesetih italijanskih komunah in tistih dvajsetih, ki so jih že odprli v drugih državah. Čas meri zvon, ki opozarja na vse mejnike v dnevnem urniku. Najprej zvoni ob sedmih, ko se skobacajo iz postelj in poskrbijo za red po sobah, potem ob osmih, ko začnejo dopoldanska dela, ob pol enih za kosilo, ob dveh znova za popoldanska opravila, ob pol osmih za večerjo in ob enajstih oznani konec dneva. Zdaj živi v krminskem centru osemnajst fantov, med njimi tudi eden iz Slovenije, in njihova notranja hierarhija je strogo določena. Tisti z največ izkušnjami, ki ima za sabo že večji del triletne terapije, je prvi odgovorni, potem imajo odgovornega za dela in odgovornega za hišo. Vse funkcije potrdi don Pierino. Pravzaprav je težko verjeti, vendar pozna ustanovitelj in vodja Skupnosti Srečanje, ki je danes star že več kot sedemdeset let, življenjske zgodbe, težave in uspehe vseh fantov ter deklet, ki se v komunah skupnosti pripravljajo na svoje novo življenje, in vse odločitve, celo tiste, kdo od zunanjih sme v katerega izmed centrov, gredo prek njegove mize. Ali, bolje, skozi njegove roke. Vsi centri delujejo po enotnih pravilih, v njih je okrog dvajset, le v tistih največjih tudi do trideset članov. V njih prebivajo samo nekdanji zasvojenci, kajti bistvo terapije je v prenašanju izkušenj, medsebojni povezanosti in skupnem življenju. »Drug drugemu smo angeli varuhi,« pravi Mimmo. V center je prvič vstopil pred osmimi leti, spoprijel se je s terapijo, se vrnil v zunanji svet in se po devetih mesecih odločil, da bo delal v skupnosti. Zdaj živi v krminskem centru in skrbi za usklajevanje z drugimi centri ter z lokalnim središčem. »Radi bi odpravili vzroke za to, da so se ti fantje zatekli k mamilom. Njihove posledice nas ne zanimajo,« nadaljuje. Fizične odvisnosti od mamil se mora torej vsak otresti že pred vstopom v center, z življenjem v njem pa se poskuša znova naučiti življenja zunaj. Brez mamil. Tega ne zmorejo vsi. Težko je živeti z ljudmi, fantje in dekleta ne smejo niti glasbe poslušati sami zase, prepovedana je vsakršna oblika izolacije. Na dan dobijo deset cigaret, štiri po zajtrku, štiri po kosilu, dve zvečer. Izhodi niso dovoljeni, tudi telefonski klici in obiski so omejeni. Starše lahko pokličejo enkrat na teden, ti pa jih lahko obiščejo le vsako drugo nedeljo. Vsi centri se sami preživljajo, kupujejo le stvari, ki jih ne morejo pridelati sami. V Krminu bodo prihodnji teden zaklali prašiča, in ker že zdaj vidijo, da bo mesa preveč, ga bodo delili s fanti iz centra v Ogleju. »S tem, da se naučimo spoštovati pravila in načela, ki vladajo tukaj, spreminjamo sami sebe,« pravi Mimmo. In odpravljajo predsodke ljudi. Odkar je 27. septembra 1979 v zapuščeni stiskalnici olja v Mulinu Silli v osrednji Italiji don Pierino odprl prvi center Skupnosti Srečanje, so mu sledili mnogi, ki so verjeli, da se odvisnosti od mamil ni mogoče samo rešiti, ampak jo je mogoče tudi preživeti. V italijanskih komunah se danes zdravi tudi nekaj čez trideset fantov in deklet iz Slovenije in v krminskem sprejemnem centru, ki ga je večina najprej spoznala, imajo navodila na vratih napisana tudi v slovenščini. »Ampak nekoč se bodo tudi oni lahko zdravili doma, kjer razumejo svoj jezik in kjer jih bodo starši lahko res obiskovali vsakih štirinajst dni,« pravi Mimmo, »ker don Pierino nikoli ne odneha.«