"Bolj ko spoznavajo, kako jim misijonarji lahko pomagamo pri njihovem vsakdanjem življenju, bližje jim je krščanstvo. Ker so po svoji naravi precej vdani v usodo, je naša prva naloga, da jim vcepljamo samozavest, pogum, moč in prepričanje, da lahko sami s svojim delom in prizadevanjem vplivajo na svojo usodo. Evropa je s svojim kolonializmom pokvarila Afriko; prišla je, vzela, kar se je vzeti dalo, pustila nekaj cest in odšla. Zdaj moramo staroselcem vrniti poteptano dostojanstvo. Sicer pa je duša malgaškega človeka v svojem bistvu nagnjena k verovanju, religiozna, vendar na zelo preprost način. Verujejo v Stvarnika, ki je tam nekje za oblaki in kadar kaj slabega naredijo, se bojijo, da se bo razjezil, zato se obrnejo proti vzhodu, trikrat močno zakričijo, da ga zbudijo ter se spokorijo za grehe. Nato zakoljejo govedo, vse navzoče poškropijo s krvjo in to je znamenje očiščenja. To verovanje je seveda težko spreminjati, vendar polagoma jih je vse več, ki jim je bližje Jezus Kristus kakor neki namišljeni Stvarnik."