Drvim po avtocesti in ves čas mislim nanjo. Dlan položim na prenosni telefon, ki z zaslonom mežika na sovoznikovem sedežu. Naj jo pokličem in ji povem, da se mi meša od nje? Zmanjšam hitrost in zapeljem z avtoceste. Če bom vozil po bližnjici, bom čez dvajset minut pri njej, če grem najprej v kamnoseško delavnico po okenske police, pred poldnevom ne bom pri njej. Že dolgo časa nisem vozil po bližnjici, ki pelje čez železnico. Kdo ve, kakšna cesta je na drugi strani tirov, ob deževju je bila cesta neprevozna. Zavijem. Odločim se za krajšo pot: pričakuje me, skuhala bo čaj, na drobno pecivo bo natrosila suh sladkor v prahu in me brez besed gledala. In naposled bo rekla, da imam srečo, ker jo poznam, da imam lepe roke, da sem posebnež, da sem njena napaka, da ji še nikoli nisem rekel nič ljubeznivega in lepega in da ne bo več spala z mano. Ne vem, zakaj ji nikoli ne rečem, rad te imam, lepa si in nikoli ji še nisem rekel, dišiš kot roža. Običajno ji rečem, da je prijazna, da je preveč prijazna do mene in da si zaradi mene nalaga preveč dela. Preveč dela? Ja, kar naprej mi svetuje, že nekaj let brezplačno reklamira moje podjetje, k meni pošilja ljudi, ki potem naročajo storitve, in telefonira mi kot obsedena, piše telefonska sporočila in me vabi na čaj. Jaz pa ... Peljem se po makadamski cesti, za avtom oblak prahu, sonce žge skoz vetrobransko šipo, vključim klimo in zmanjšam hitrost. Cesta se vzpne. Bližam se železniškemu prehodu, ki nima zapornic niti signalnih rdečih luči. Nevaren prelaz. Vlaki na tem predelu proge vozijo z veliko hitrostjo, čez dobra dva kilometra vožnjo upočasnijo, približajo se železniški postaji. Avto skoraj ustavim. Prah se poleže. Slišim vlak, ki se oddaljuje. Če me občutek ne vara, pelje proti železniški postaji, pripeljal je z desne. Prestavim v prvo in avto počasi zleze čez prvi par železniških tirov. Ceste na drugi strani ne vidim, vzpon na prehod je strm, zato pred sabo vidim nebo, krošnje dreves in Andrejev križ. Spet ustavim. Na nobeni strani ni vlaka. Počasi zapeljem čez tire. Na drugi strani tirov se cesta spusti navzdol. Presenečen sem: ceste ni več, obstaja le približno pet metrov slabega kolovoza. Avta tu ne morem obrniti in ko pogledam nazaj opazim, da avto ne stoji pravokotno na tire. Odprem vrata, izstopim in pregledam teren, na katerem stoji avto. Nazaj moram. Druge poti ni. Cesto je odneslo deževje ali pa so jo preprosto preorali. Sedem, prestavim v vzvratno, dodam malo plina in počasi spustim sklopko. Avto se premakne. Pogledam v vzvratno ogledalo, iščem cesto na drugi strani, volan premaknem v levo in v hrbtu začutim udarec. Prenesel se je iz podvozja, ki je nasedlo na tiru. Planem iz avta. Sprednje levo kolo lebdi. Pod njega postavim nekaj kamnov. Vržem se na sedež, prestavim in nogo z vso močjo pritisnem na plin, avto poskoči. In se ustavi. Zazdi se mi, da se sprednji kolesi vrtita v prazno. Avto ugasne. Obrnem ključ. Motor je nem. Le zvok: prasket vžigalice. Poletim ven. Odprem pokrov, pogledam svečke, dotaknem se kontaktov na akumulatorju. Planem v avto. Obrnem ključ. Nič. Motor tiho hrzne. Konec je, rečem, zdaj si moram rešiti kožo. In razmišljam: če je vlak malo prej vozil proti levi, bo zdaj prispel od tam in vozil proti desni. Avto lahko rešim. Ampak ustaviti moram vlak, ki bo pripeljal s postaje. Ker je prehod na ovinku, ga strojevodja ne bo pravočasno opazil. Naproti bom tekel, pomislim. Še prej pa suknjič! z njim stečem v nasprotno smer in ga položim k tirom. To je znak, da je nekaj na progi, se spomnim kretničarja in njegove pripovedi, kako si je pozimi rešil življenje. Slečem temen lahen suknjič in tečem petdeset metrov, ga položim k tirom in se vrnem. V avtu vključim oranžne utripajoče luči in tečem v smer, od koder bo pripeljal vlak. Topotam po kamnih. Hrup, ki ga povzročam, ne preglasi tišine v meni. Zdi se mi, da je noč, da vse okrog mene spi, slišim, kako se premikajo kazalci na ročni uri. In slišim brnenje, ki ga povzročajo vlaki. Kot da bi brneli črički v mojem ušesu. Še je noč, se mi zdi, še poslušam nočne reči. Zaprem oči. Ustavim se. Od daleč prihaja značilen zvok: enakomerno preskakovanje koles po železniških tirih. Kot topot tekmovalnih konjev. Noč se spremeni v dan. Stečem vlaku naproti in ko zagledam lokomotivo, se ustavim. Maham, skačem, tulim. Videti me morajo! Vlak zapelje mimo mene. Solze me napolnijo do konca, zlijejo se skoz oči. Ko jih obrišem, vlak ustavi. Izstopi debel železničar, na modri službeni srajci so ogromni mokri fleki. Kaj je? pozdravi. Avto, vidite, ne gre naprej niti nazaj, vse je crknilo, odgovorim, spravimo ga na cesto, prosim! Sama se bova posrala, reče, dvigne kapo in pomaha proti vagonom. Iz prvega stopita sprevodnik in potnik. Na ostalih se odpirajo okna, na njih so radovedni obrazi. Nekdo izstopi iz zadnjega vagona. Visok moški v črni oprijeti majici. Za njim ženska. In zazdi se mi, da je podobna moji ženi. Počaka jo. Prime okrog pasu in jo poljubi. Sprevodnik me pogleda, potem povleče za roko, kako ste vedeli, s katere strani bomo pripeljali. Pač vem, rečem, še marsikaj drugega vem. Aja, dvigne glas sprevodnik, na primer? Da bomo tale avto premaknili, zinem in izključim utripajoče luči. Kaj ste delali na tirih? je radoveden sloki potnik. Nič, tu čez je bližnjica za ... Za kam? vpraša potnik. Za kamnoseško delavnico, odgovorim, tamle čez je, po okenske police sem nameraval. Aja, stisne glas debeluh v modri srajci, po police. Strojevodja? vprašam. Odkima. Vlakovni odpravnik, reče čez čas, tule primimo, ukaže, in dvignimo na ho-ruk. Ko se k avtu priziblje še zagoreli silak v črni majici in z gostimi črnimi lasmi, avto dvignemo s tirov in ga postavimo na cesto. Vstopim, pritisnem na sklopko in avto potisnejo na drugo stran tirov. Globoko zajamem zrak, na stežaj odprem vrata in se jim zahvalim, oprostite, še rečem in skomignem z rameni. Če vas prijavim, bo vožnja čez tire draga, zine vlakovni odpravnik. A me boste? Ne vem, se zasmeji, skoči na stopnico in dvigne roko. Vlak se premakne. Na oknih neznani, a neznansko radovedni obrazi. Tip s črno majico pomaha z zagorelo roko. Zelo počasi maha. Dozdeva se mi, da z dlani pošilja poljube. Zamahnem z roko proti njemu. Ko vlak odpelje, na drugi strani železniškega nasipa opazim žensko, ki sem jo maloprej videl. Planem iz avta, stečem za njo. Potem se ustavim. Ne morem verjeti. Moja žena! Ona se je lepila na tipa v črni majici? me spreleti. Sedem na progo in jo pokličem. Pogleda me. Ne vem, zdi se mi, da je presenečena nad glasom, ne vem, zdi se mi, da ni taka kot jo poznam, ne vem, če je sploh ona. Približa se mi. Spet noriš, tiho reče in se dotakne mojih las, avto sem videla, zakaj si spet tak ... Spet, ji odvrnem, kaj boš zdaj rekla? Ne vem, odgovori in prisede. Kdo je tip? vprašam. Sošolec, reče. Iz vrtca, kaj, zinem. Zakaj nisi poklical? Koga? Tebe? Ne bi se mogla pogovarjat z mano, polna usta si imela ... Koga? Mehanika, me ustavi, pomagal bi. Nisem imel časa, odgovorim. Zdaj ga pokliči, če pride pravočasno, še ujamem letalo. Vstanem in jo pogledam. Ne ozre se, strmi v kamenje, s prstom se igra s travo, ki sili izpod tira. A še vedno misliš, da boš odpotovala? rečem. Prikima. Pokliči, prosim, nikoli več ne bom imela take priložnosti. S tistim tipom hodiš? Ne, odgovori, prijatelja sva, sošolca, matematiko študira, poznaš ga. Ne poznam ga, vzrojim, mlajši je od tebe, lažeš! Vstani! Daj mir, zamahne z roko proti meni, pokliči mehanika, slišiš! Pocukam jo za lase. Zadržujem jezo. Misli me begajo. Zoprno mi je kot še nikoli. Pod pazduhami je potok znoja. Tresem se. Vržem kamen proti avtu. Dvigam roke. Spotaknem se na kamenju. S sedeža vzamem prenosni telefon in ji ga pomolim, pokliči, povej, kje sva in kaj se je zgodilo. Ne vem, kaj se je zgodilo, odvrne, poklicala bom, a govori ti, reče in me poškropi s pogledom. In ne zavlačuj! Mehaniku razlagam: avto je crknil, na železniški progi, skoz mesto moraš, potem na avtocesto in proti kamnoseku, poznaš ga, točno, pri Edvardu Eferlu, čez progo moraš, razumeš! Čakam. Zazvoni telefon. Na zaslonu se izpiše žensko ime. Prekinem. Kdo je? je radovedna. Iz službe me kličejo, odgovorim. Na dopustu si, reče. Vsi tega ne vedo, odgovorim. Kako si mogla, rečem, prizadet sem, nikoli v življenju ne bi pomislil na drugo žensko, ti pa trenutek mine in že si v objemu drugega. Nisem, zavpije, srečala sem sošolca, razumeš, po dolgem času. Nehaj s tem sošolcem, od poroke do zdaj sem ti zvest. Kot psiček tekam za tabo, vsak četrtek posesam hišo, kosim trato, urejam vrt in živo mejo, ti pa lahko te je sram, kaj bo rekel sin, se sploh zavedaš, da najin zakon visi na nitki, da lahko ta trenutek odidem za vedno. Grozna ženska si, koval sem te v zvezde, neskončno ljubil, drugih žensk sploh nisem pogledal, noro te ljubim, ti pa greš s prvim tipom, ki ga srečaš. Hvala za vse. Slišim njeno zadržano hlipanje. Narobe sklepaš, reče in zajoka na glas, slučajno se je pripetilo, nikoli te ne bi zapustila. Lažeš! Pravkar si me. Vstani! Umakniva se, vlak slišim, rečem in ji pomolim roko. Z desne pridrvi tovorni vlak. Ko se oddalji, se pripelje mehanik. Strašno, na tirih si stal, nemogoče, meni se bi strgalo, daj, popusti ročico, dvignil bom pokrov, razlaga, vedel sem, reče in se nasmehne, vidiš, avto ima nad motorjem stikalo, ki prekine dotok bencina, aktivira se ob trčenju ali udarcih. Obrni ključ, ukaže in zamahe z roko. Avto zabrni, plačam mu in mehanik se odpelje. Njegov zadnji nasmešek in dvignjen sredinec na desnici povesta vse: ker ne pozna moje žene, misli, da sem z ljubico na črni furi. Pridi, jo povabim, greva po police. Počasi vstane, tako počasi, da bi medtem lahko prijateljem povedal zgodbo o pokvarjenem avtu na železniškem prelazu.