Obradivića je izpisal že VS 1977. Seveda ne "do poslednjih vijakov in propelerjev", saj tega tudi Obradović nima, tu Nežmah brez potrebe pretirava. Samo eden izmed starejših tankov ima 12.000 delov, nepoimenovanih, v nomenklaturah večinoma zajetih z zaporednimi številkami, zato dilema o tem, kaj zajeti v slovar, ni bila le Obradovićeva. A ko ga Nežmah že daje za zgled glede vključitve izrazov za konjsko vprego, ga obveščam, da ima tega gradiva VS več kakor Obradović. Že za VS 1977 je to srbohrvatsko izrazje prispeval Milan Ličina, slovensko pa odličen poznavalec te predmetnosti veterinar Milan Dolenc. O tem slovar piše v uvodu: "Tako so iz jezikovnokulturnih, ne iz praktičnih razlogov v slovar zajeta poimenovanja za konjsko opremo, dele uzd, zaprežnega pribora, jahalnega in tovornega sedla, in sicer v večjem obsegu, kot ga je prineslo izpisovanje iz razmeroma redke zadevne literature. Uredništvo je tu vodila misel, da se konjska oprema hitro umika iz vojaškega življenja in da je ta slovar dobra priložnost, da se bolj ali manj v celoti (dvojezično) zajame gradivo, ki bi ga bilo kdaj pozneje težko zbrati, tu pa je ohranjeno tudi za druge uporabnike jezika, npr. za prevajalce." Tako bo Nežmah v VS lahko našel takle "poslednji vijak"(seveda pri štirih geselstih iztočnicah, pri "splošnih "pojmih"): brzdin most z jezičnim lokom (sh: đemski klip sa krivinom za jezik). Do sem, do oddaljujočega se besednega gradiva sega (z redkimi izjemami) v bližnjo zgodovino sedanji slovar. To je pojasnjeno v uvodu, kjer stoji, da slovar zajema predsvem aktualno izrazijsko gradivo, v starejšo zgodovino sega (s kavlifikatorjem zgod.) le po ilustrativnih primerih, zato je narejen pač izbor med starimi (hladnimi) orožji, tako da helebarda je , da se z njo lahko končajo druga številna podobna orožja, s sulico vred. Kot zgledi za stara artilerijska orožja sta uslovarjeni npr. bombarda in balista. Zato VS do zgodovine ni "ignorantski", ampak preprosto ni zgodovinski slovar. Že tako Nežmah slovarju očita preobsežnost, a če bi ga širili po njegovem predlogu z zgodovinskimi izrazi tipa falanga in izrazi za starogrške formacije, ne ve nihče, kje bi se izčrpnost zajemanja končala. Zato ni očitanega ritmojstra, ker bi doslednost zahtevala veliko množico starih terminov iz ritmostrovega časa in našega bližnjega okolja. V sedemnajstih knjigah (objavljenih med leti 1872 do 1891) majorja Andreja Komela, utemeljitelja slovenskega vojaškega izrazja, je okrog 10.000 vojaških izrazov z ritmojstrom vred, po veliki večini historizmov, precej je tudi arhaizmov. Seveda jih je moral VS ignorantsko prepustiti zgodovinskemu slovarju. Kam bi nas peljal izbor, ko bi začeli z indijanskim tomahavkom (ki po Nežmahovem manjka) in nadaljevali z bumerangom, Davidivo pračo itd.? Uslovarjena pa je bojna sekira (za zgled orodja kot orožja; koliko vrst bojnih sekir je, se vidi upodobljeno v knjigi o orožju, ki je izšla pri Reviji Obramba).