Ustavno sodišče je na pobudo Evgena Bavčarja pred dvema tednoma odločilo, da morajo slepi in slabovidni v pravdnih postopkih pred sodišči imeti možnost dobiti pisanje v Braillovi pisavi. Doslej namreč dokumentov, ki se nanašajo na pravičnost njihovega bivanja, niso mogli niti prebrati, saj jim zakon tega ni omogočal. Naš sogovornik pravi, da so s tem slepi, metaforično nevidni člani družbe, in z njimi simbolno vsi ljudje s posebnimi potrebami, dosegli zgodovinski uspeh. Pred sodišči so iz pasivnih objektov, odvisnih od zunanjih interpretacij, postali subjekti.Slepi fotograf Evgen Bavčar, rojen leta 1946 v Lokavcu pri Ajdovščini, je ostal v temo ovit pri dvanajstih, ko ga je poškodovala eksplozija, skriti odmev druge svetovne vojne. Kljub prikrajšanosti si je priboril status enega najvidnejših slovenskih intelektualcev. Od leta 1972 živi v Parizu, kot gostujoči profesor predava na evropskih in ameriških univerzah. Profesor zgodovine, filozof in likovni kritik, izobražen v Ljubljani in na pariški Sorboni, je nagrajenec Sorbone, prejemnik francoske nagrade za estetiko ter prejemnik nagrade za delo na področju invalidov in slepih brazilske države Minas Gereis. Predava o svojem osnovnem predmetu preučevanja, estetiki, in o problematiki slepih. Njegove fotografije so bile razstavljene na več celinah, od Brazilije do Japonske.Kot vojni invalid je raziskoval vojno tragedijo srednje Evrope. Rojeni Primorec pravi, da se je ta začela leta 1915 s pobojem civilistov v Idrskem. Je avtor serije fotografij vojaških pokopališč. Fotografije, ki segajo od portretov in aktov do urbanih pejsažev, ustvarja s pomočjo merjenja z rokami in opisov tistih, ki jim zaupa.Na plašču vedno nosi številko svojega sodnega primera (v sporu z njim je ljubljansko filmsko produkcijsko podjetje) ter miniaturno ogledalce. To je namenjeno sogovornikom. Ker jim ne more pokloniti pogleda, jim daje možnost, da si ga poklonijo sami.Gospod Evgen Bavčar, ste že prejeli odločbo ustavnega sodišča?Prejel sem jo, in sicer v Braillovi pisavi. To bi moralo biti povsem običajno, vendar sem se moral zanjo boriti tri leta. Odločba je slovenski prispevek k evropski omiki. Metaforično rečeno so se ustavni sodniki zavedali dediščine Antigoninega mita: Antigona je svojemu očetu vrnila dostojanstvo s tem, da mu je pomagala poiskati grob, kjer bo počival v miru. Vprašanje prava je vedno vprašanje osebnega etosa.Zakaj je trajalo do leta 2008, da ste slepi sploh naslovili pobudo za presoji ustavnosti zakona o pravdnem postopku? Gotovo niste prva slepa oseba, ki se je znašla v pravdnem postopku pred sodiščem.Takšen postopek bi lahko bil sprožen že prej, a slepi niso imeli opore in informacij. Na sodišču slepi sicer lahko poslušamo, nimamo pa možnosti izvedeti, kdo govori. Osnovna omika narekuje, da se morajo ljudje, ki vam govorijo, pred tem predstaviti. Kako naj vem, kdo in kdaj govori, če ne poznam njegovega glasu in ne vem, kje kdo sedi? Prav tako ne morem sproti pregledovati zapisnika. Dobim ga šele naknadno.Ivan Cankar je dejal, da pravica hodi čez dan in ima veliko luč. Slepim so vedno pomagali le ljudje, ki so izstopali iz povprečja. Z zlatimi črkami je zapisano ime Boštjana Vernika iz urada varuhinje človekovih pravic, ki je opozoril na to diskriminacijo, ter ustavnih sodnikov, ki so odločbo sprejeli. Spominjajo me na pesnika in pravnika Alojza Gradnika, ki nas je kot otroke obiskoval v zavodu za slepo mladino. Spadajo med tiste pravnike, ki znajo gledati širše.Sam sem tudi profesor zgodovine, poučeval sem na goriški gimnaziji, vendar le po zaslugi ravnatelja Marjana Urbančiča, ki me je sprejel kljub nasprotovanju učiteljskega zbora. Že prej me je kot slepega dijaka sprejel na gimnazijo, četudi so nekateri profesorji temu nasprotovali. Pobudo za oceno ustavnosti sem vložil tudi z odgovornostjo do vseh teh ljudi, ki so mi v življenju pomagali. Slepi smo vedno pomaknjeni v kot. Vzemimo konkreten primer iz moje mladosti: kaj je lahko naredil slepi mladenič, vojni invalid, ki je po vojni z očetom hodil beračit v Italijo, pa mu je Jugoslavija, da ji ne bi delal sramote, odvzela potni list? Komu se je lahko pritožil? Komu naj se pritoži slepa oseba, ko ji na upravni enoti pomolijo papir, ki ga ne more prebrati?Ustavno sodišče je v odločbi zapisalo, da bi bilo dobro enakost slepih zagotoviti tudi v drugih postopkih pred državnimi organi.Ob sprejemanju zakonov bi bilo treba za mnenje vprašati tudi predstavnike slepih in slabovidnih. Slepi, denimo, nimamo urejenega neposrednega dostopa do knjig v NUK, ni jih mogoče prevesti v Braillovo pisavo. In vendar je med slepimi razvita tolikšna ljubezen do pisane besede, do literature, da so se trije slepi, Gusti Škrabec, Milan Mikuš in Zvonko Pirc, ki so obenem tudi brez rok, naučili brati Braillovo pisavo s spodnjo ustnico. Si predstavljate, kolikšen napor je potreben za to? To ni pred njimi uspelo še nikomur. Za takšno prilagoditev se danes zanimajo v Angoli, kjer je ogromno žrtev min, otrok, ki so ostali brez rok in brez vida. Tamkajšnji centri za rehabilitacijo so z menoj navezali stik, da bi jim predstavil način branja s spodnjo ustnico, ki je slovenski izum.V primerjavi s temi genialnimi dosežki slovenskega duha se mi zdi skoraj barbarstvo, da sem se moral v Sloveniji tri leta boriti za možnost enakopravne obravnave slepih pred sodišči. Dokazovati sem moral, da je naša bralna sposobnost nekaj povsem naravnega.Kako se počutite ob dejstvu, da ne morete prebrati, kaj piše na vaši osebni izkaznici?Res je, ne morem prebrati lastnega identifikacijskega dokumenta! Možnost upravljanja s svojo zasebnostjo, intimnostjo, osebno podobo je osnovna človekova pravica. V sodnem procesu zoper mene mi pravica do lastne osebe in podobe doslej ni bila dana.Sami ste si izbrali podobo z znamenitega Toulouse-Lautrecovega plakata, črn klobuk in rdeč šal, četudi ju v resnici nikoli niste videli. Kaj simbolizirata?Vi vidite estetsko dimenzijo redečega klobuka in šala. Ampak to ni vse. Tu je tudi praktična plat. Krajec klobuka štrli naprej in me varuje pred tem, da bi se med hojo z glavo zaletel v kakšen drog. Običajno je praktična funkcija očem nevidna. Seveda pa s tem ponazarjam, da ima vsakdo pravico do svojega imidža. Henri de Toulouse-Lautrec mi je všeč, ker je bil socialno angažiran. Veliko je naredil za podobo žensk na Montmartru, ponižanih in bolnih, ki so se tam prodajale.S povzemanjem njegovega imidža izkoriščam pravico, da imam tudi jaz svoje ogledalo. Da ne bi bili moji sogovorniki frustrirani, pa tudi sam nosim ogledalce. To je moje etično dejanje. Naša svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Na primeru slepih se da to načelo krasno prikazati – vsakodnevno, v povsem konkretnem, banalnem življenju. Potem se zavemo, kako hitro lahko ljudje zaidejo v barbarstvo.Kje so po vašem mnenju smiselne meje prilagajanja družbenega okolja slepim in slabovidnim?Te meje slepim postavljajo drugi. O svetu, kot ga poznamo, govorimo kot o »okulocentričnem« okolju. Oko je središče vseh zaznav. Slepi, ki svet zaznava na specifičen način, v njem nima možnosti biti enakopraven.Pobudo za enakopravno nastopanje slepih v postopkih pred državno upravo sta lani v parlamentu sprožila poslanca Jožef Školč in Stanislav Brenčič, ki sta me tudi povabila v parlament. Poslanci so njuno pobudo zavrnili. Proti komu so glasovali? Proti Louisu Braillu ter proti Valentinu Haüyju, ki je v 18. stoletju odprl prvo šolo za slepe. Proti razsvetljenski tradiciji in proti omiki. V tem ni politike, gre za vprašanje humanizma.Vas je zavrnila enaka družbena miselnost, ki zavrača druge marginalizirane skupine, denimo izbrisane?V politične zadeve se ne spuščam in zanje nisem kompetenten. Mane so zavrnile vse strukture ne glede na politično barvo. Za slepe lahko rečem, da je najbolj enostavno, da nas postavijo v geto in nas obvladujejo. Zakaj?Ker je oblast sladka in ker njeno samouresničevanje temelji na tem, da je nekdo potlačen nižje. Josip Vidmar mi je nekoč dejal, da so Slovenci, ko pridejo do oblasti, nagnjeni k pretiravanju. Ko siromak zajaha konja, ga hudič več ne ustavi. Predstavljajte si torej nadmoč pogleda, tistega, ki dominira. To je pogled Meduze: človek okameni. Pozablja pa se, da smo v absolutnem smislu na koncu vsi slepi in gluhi. Invalidnost in smrtnost sta naša usoda. Obenem moramo biti Slovenci pozorni, saj smo umirajoči narod. Na enem od predavanj v Braziliji sem razložil, da se prvi hendikep človeštva, v bibličnem smislu, začenja s tem, da se Adam in Eva zavesta svoje golote in obenem svoje smrtnosti. Smrt je sicer lahko transcendentna, vendar mora biti transcendenca tudi v nas, sicer nima smisla.Strah pred drugačnostjo, ki je osnova za getoizacijo, pa je prisoten na vseh straneh. Spomnim se mulatke, ki me je nekoč spremljala in mi je zaskrbljeno dejala: veste, jaz sem črna! Odvrnil sem ji, da me to prav nič ne moti, saj v vsakem primeru vidim vse črno. Zame je vsakdo najprej človek, ideologije pridejo kasneje.Glede na statistike je slepih en odstotek svetovnega prebivalstva. Kje so skriti? Je v različnih kulturah odnos do njih različen?V anglosaškem svetu so do slepih zelo pragmatični. Imam slepega kolega Francoza, ki je doktoriral na Harvardu in so mu tam ponudili profesorsko mesto. Bil je začuden in jih je še enkrat spomnil, da je vendar slep. Odvrnili so mu z vprašanjem: dobro, kaj torej potrebujete? Niti pomislili niso, da ideja ne bi uspela. V Mehiki, ki jo obravnavamo kot tretji svet, imam slepega prijatelja, ki dela kot psihoanalitik na več klinikah. V Braziliji se slepi kolega ukvarja s kulturno politiko na državni ravni. Če bi imel slepi slovenski pravnik Gusti Škrabec, ki se je naučil branja s spodnjo ustnico, v Sloveniji plačanega asistenta, bi lahko delal kot odvetnik in bi bil v tem smislu svetovni fenomen. Dobro je vsaj to, da so ga na pravni fakulteti sploh sprejeli.S svojimi fotografijami odpirate oči videčim, ki pa so slepi za marginalne družbene pojave...Veste, niso vsi videči slepi, določeni pa so precej. Na srečo pa nekateri vidijo zelo daleč. Prijatelj Walter Aue iz Berlina je izdal knjigo, naslovljeno Am Ende des Lichts, Na koncu svetlobe, v kateri so moje fotografije. Skupaj sva premagala veliko predsodkov.Kaj, želite, bi videči morali prepoznati v vaših fotografijah?Zavedati se je treba, da se obenem z vidnim svetom širi tudi nevidni. In tega, da ima tudi slepi pravico do podob. Tudi slepi, ki so bili takšni rojeni, sanjajo podobe. So nekoliko drugačne, tridimenzionalne, takšne, kot jih lahko otipajo. Videče in slepe pa združuje človeški duh. Baruch Spinoza je dejal, da je duh zavest telesa. Vsakdo, ki se zaveda telesa, je tudi človek duha. Ruski pregovor pravi, da mora človek zaupati svojemu očesu, tudi če to škili. Borim se za priznanje, da ima tudi slepi človek svoje tretje oko. Slepi pesnik Homer je dal človeštvu Iliado in Odisejo. Sam dajem ljudem svet, kot ga vidim v svoji notranjosti. Dajem ga vsem, slepim in videčim, saj ne želim nikogar izključevati.V Cité des Sciences v Parizu so nedavno priredili razstavo o svetu senc. Organizatorji so me prosili, naj jim pomagam slepim otrokom razložiti, kaj je senca. Odvrnil sem takole: senca krogle, ki je projicirana na steno, je krog. Senca piramide je trikotnik. Senca slepega otroka, ko je sonce v zenitu, je oris njegovega stopala. Nekoč me je kolegica, ki je slepa od rojstva, vprašala, kaj je horizont. Povedal sem ji, da horizont niso gore. Horizont ni omejen, temveč je princip gledanja. To je lahko razumljivo tudi slepemu človeku. Znan je izrek, da bo enaindvajseto stoletje stoletje duha ali pa ga ne bo.Na duhovno zaznavo enaindvajsetega stoletja vplivajo podobe, ki jih videči spremljamo v medijih. Začelo se je z v neskončnost ponavljanim posnetkom rušenja dvojčkov v New Yorku. Nadaljuje se s katastrofičnimi podobami vojn v Iraku in drugod. Kako ta dogajanja sprejemate vi, ki jih niste videli?Ne pozabite, da sem tudi sam vojni invalid. Ko izvem, da je v Iraku nekaj eksplodiralo, se spomnim podob iz bolnišnice, po moji nesreči in preden sem po osmih mesecih dokončno izgubil vid. Vem, kakšen je obraz, opečen od smodnika. Vem, kakšne so ranjene, prevezane oči. Vem, kakšna je roka, ko jo projektil odtrga. Poznam podobo ožganega telesa.Včasih pripovedujem zgodbo desetletnega otroka, ki se je v Sloveniji strašno ponesrečil z najdeno termično mino. Ko so ga razmesarjenega peljali proti ljubljanski kliniki, je po poti prosil, naj ga ubijejo, ker takšen noče živeti. Vidite, kolikšnega dostojanstva, kakšne obrambe svoje podobe je zmožen človek.Drži, da pri fotografiranju najraje zaupate vodstvo otrokom?Otroci, ki mi pri fotografiranju pomagajo z opisovanjem motivov, so zelo neposredni. Sam sem oslepel pri dvanajstih letih in jih dobro razumem. Običajno ne poznajo rasizma, vsaj ne na način, kot ga poznajo odrasli. Vedno se spomnim deklice, ki sem jo nekoč srečal na vlaku. Kazala mi je zapestnico, ki jo je nosila na roki. Ker je nisem videl, je roko približala. Še vedno je nisem videl in še bolj jo je približala. Na koncu mi je zapestnico prislonila k licu. Tedaj sem lahko rekel, da jo vidim, da ima zelo lepo zapestnico. Otrok se je približal mojemu svetu. Kitajski pregovor pravi: Otrok je oče človeštva.Nietzsche je otroka uporabil kot poslednjo metaforo v človekovem razvoju. Seveda! Otroštvo je plemenito, saj ni obremenjeno. Veliko pa mi pri fotografiranju pomagajo tudi sestra, nečakinja in drugi prijatelji, ki znajo videti onkraj vidnega. Grški pisatelj Nikos Kazantzakis je dejal: Kakšna škoda za naše oči iz gline, da ne vidijo nevidnega. Nekaterim je uspelo tudi to. Moj prijatelj Miguel Barceló je ravnokar oblikoval in poslikal strop dvorane človekovih pravic v stavbi Združenih narodov v Ženevi (pri tem je uporabil barvne pigmente, zbrane z vsega sveta, op.p.). Povabil me je na ogled svojega dela, ko je bila barva še sveža, in mi dovolil, da sem otipal njegove makete. Miguel ve, da poznam njegovo slikarstvo. Ta strop vam lahko natančno opišem, saj mi je dal možnost, da ga spoznam. Izdelal je že sedem mojih portretov in jih razstavil v Parizu. S tem se nočem hvaliti, želim le povedati, da ima izdelan odnos do različnega. Zoran Mušič ni imel nič proti, ko sem o njegovem slikarstvu objavil članek v francoski reviji Art Press. Pri reviji so se čudili, ko so izvedeli, da sem slep, vendar so članek objavili.Pisali ste tudi kritike za Le Monde.V Le Mondu so me prosili, naj napišem članek o prvi francoski televizijski oddaji za slepe. Zapisal sem, da je povsem normalno, da televizija nekaj svojega časa posveti tudi slepim, saj smo v enakem položaju kot ljudje, ki nastopajo na televiziji – videni smo, ne da bi lahko gledali.V Parizu je tudi kinodvorana, kjer slepi lahko dobijo slušalke in jim glas pripoveduje, kaj se dogaja na ekranu. Enake možnosti imamo tudi v nekaterih gledališčih. V Franciji je zakonodaja za slepe deloma urejena in če bi se pravdal na sodišču, bi sodno pisanje načeloma moral prejeti v Braillovi pisavi. Ko sem nekoč pisal francoskemu ministru za kulturo Jeanu-Jacquesu Aillagonu, mi je odgovoril v Braillovi pisavi.Bi torej slepi pričakovali, da bi tudi s slovenskimi oblastmi lahko komunicirali v pisavi slepih? Lahko prebirate slovensko zakonodajo? Kako sodelujete v javnem življenju?Če so zakoni na internetu shranjeni v grafičnem zapisu, ki ga program mojega računalnika prepozna, jim lahko sledim, sicer pa ne. O Braillovi vrstici, ki prevaja tekst z računalniškega ekrana, pa si ne kaže delati utvar. Zajema štiriinštirideset znakov, kar je komaj polovica ene vrstice teksta na ekranu. Precejšnja mizerija, a vendarle bolje kot nič.Pomislite, če bi založniki knjig, ki so danes vedno najprej shranjene v digitalni obliki, te datoteke posredovali knjižnici za slepe, bi jih lahko brali tudi slepi. To se ne zgodi. Sam sem moral vse šolske knjige v gimnaziji prepisati ali jih posneti s sestrino pomočjo. Enako velja za univerzo, razen tistih nekaj knjig, ki so obstajale po knjižnicah za slepe po Evropi. Pomagati sem si moral s prostovoljnimi bralci v Franciji in Sloveniji ter s knjižnicami v Zürichu, Ženevi in Parizu. V Italiji se trenutno borijo, da bi imeli slepi in slabovidni enake učbenike kot drugi. V Franciji sicer že lahko dobimo v brajici račune za elektriko in, kot v Sloveniji, navodila za nekatera zdravila. V Sloveniji smo dosegli napredek pri volitvah, enako tudi v Franciji, ko je šlo za referendum o ratifikaciji evropske ustavne pogodbe. Na mizi je bilo v Braillovi pisavi na eni strani zapisano »za«, na drugi pa »proti«. Kadar pa pri opravilih in pri branju dokumentov, ki niso zapisani v Braillovi pisavi, potrebujemo pomoč drugega, je skrčen naš intimni prostor. Pomislite na davke ali na potrdilo, ki vam ga izda zdravnik. Včasih je hudo, saj ga ne morete dati v branje komurkoli. Včasih sem prejel tudi kakšno bolj intimno pismo in nisem hotel, da bi ga prebrala moja asistentka za branje. Skenirati, da bi ga pretvoril v računalniško obliko, ga nisem mogel, saj je bilo pisano na roko. V Parizu sem zato dostikrat odšel na ulico in mimoidoče prosil, da mi ga preberejo. Niso me poznali in mi je bilo vseeno, če izvedo o meni kaj intimnega. Slepi bi potrebovali zakon, ki bi generalno urejal dostop do informacij in do kulture. Če je NUK knjižnica za vse Slovence, morajo biti knjige dostopne tudi slepim. Ameriška kongresna knjižnica ima denimo zakonsko obvezo, da slepim knjige skenira ali jih posreduje v zvočni obliki.Omenili ste, da je lani prišlo do poskusa ureditve tega področja v parlamentu. Ko slepi stopite v parlament, pa vendarle stopite na politični parket. Bi morda morali imeti invalidi zastopnika v parlamentu? Je vaša manjšinskost kakorkoli primerljiva s politično manjšinskostjo narodnih skupnosti?Če so poslanci pravilno informirani, invalidi ne potrebujemo zastopnika, temveč zgolj povabilo na razpravo, ko gre za naša vprašanja. Situacijo lahko primerjamo z imenovanjem ministra za Slovence po svetu. Tudi Francija ima senatorja, ki je zadolžen za Francoze po svetu. Ko se razpravlja o njihovih problemih, senator poskrbi, da njihovi predstavniki sodelujejo v razpravi.Kako razumete pojem pozitivne diskriminacije? Kje so njene meje?Josip Vidmar je dejal, da Slovenci ne moremo biti nacionalisti, saj nas je premalo. Enako velja za slepe – premalo nas je, da bi pravice, ki jih zahtevamo, koga ogrožale. Koga lahko ogroža en odstotek prebivalstva?Takšen je recimo tudi razmislek o položaju Romov, ki jih je mnogo manj kot en odstotek. Vendar določene interesne skupine posebnim pravicam Romov venomer nasprotujejo, rekoč, da nihče ne sme imeti več pravic, saj moramo biti vsi enaki. Ustavno sodišče pa je v vaši odločbi zapisalo, da ni dovolj ustvariti družbe enakih, temveč je pri posameznih skupinah treba upoštevati posebne okoliščine, ki zahtevajo, da jim podelimo več pravic, kot jih imajo povprečni državljani. Smo torej ljudje sploh lahko enaki?Kar se tiče Romov, se mi to vprašanje ni nikoli postavljalo. V zavodu za slepe sem imel prijatelje Rome, a je med nami veljala tiha vzajemnost. Slepi so bili tako kot jaz ali kdo drug. Treba pa se je zavedati, da enakopravnosti v absolutnem smislu ni. Vsi se rodimo kot originali, končamo pa kot kopije. Največkrat moramo govoriti v imenu močnejših in ne v svojem lastnem imenu.Prijatelj, ki je Jud, me je nekoč prosil, naj fotografiram njegovo poroko. Prisostvoval sem obredu in ker jih nisem mogel videti, so mi dovolili otipati sakralne predmete, ki jih sicer lahko uporablja zgolj rabin. Gre za vprašanje omike in civiliziranosti. Če se to upošteva, politična vprašanja sploh niso primerna. Zadnja leta je aktualna debata o muzejih, muzejskih vitrinah, ki bi bile prijaznejše do slepih. V Franciji je edini muzej, kjer lahko slepi vse vidijo, muzej Louisa Brailla. Obstajajo pa tudi modri direktorji muzejev, ki ravnajo omikano. V Milanu mi je direktorica muzeja Castello Sforzesco dovolila otipati Michelangelov poslednji kip. V oči so mi privrele solze. Veliko ljudi ga je videlo, a jaz sem ga videl drugače!Računati na razumevanje drugih pa ni dovolj. Če hočemo biti slepi enakopravni, moramo biti vedno malo boljši od tistih, ki vidijo. Obenem nas je premalo, da bi koga ogrožali. Saj ne zahtevam, da bi vsi Slovenci hodili okoli z belo palico ali da bi šli vsi z zavezanimi očmi na Triglav. Meje pozitivne diskriminacije so zelo daleč. Tudi Slovencev nas je premalo, da bi koga ogrožali. Ogrožamo lahko le sami sebe. Prej sem govoril o otrocih. Slovenci bi morali prav zato, ker živimo specifično otroštvo, ker smo nov narod, vstopiti v evropsko zavest kot specifičnost. Smo aristokrati evropskega trpljenja. Resda nismo imeli plemstva, imeli pa smo plemenite ženske. Moja mati je iz Trsta prinesla omiko in spoštovanje do kulture. Celo italijanski pisci občudujejo aleksandrinke. Definira nas mit Lepe Vide, ki mora kljub temu, da ima doma otroka, služiti španskim aristokratom. Ti niso nikoli izvedeli, da je bila tudi sama aristokratinja slovenskega trpljenja. S to zavestjo sem slikal Alhambro, kjer sem na vrata pripel lipov list, ki predstavlja Lepo Vido. Zavedati se je treba občečloveškega Cankarjevega sporočila, da mora ogroženi narod potolažiti boga, ki joka nad usodo tega naroda. To je osnovna narodova etika, ki je nujna. Antigona je tudi naša učiteljica.stavno sodišče je na pobudo Evgena Bavčarja pred dvema tednoma odločilo, da morajo slepi in slabovidni v pravdnih postopkih pred sodišči imeti možnost dobiti pisanje v Braillovi pisavi. Doslej namreč dokumentov, ki se nanašajo na pravičnost njihovega bivanja, niso mogli niti prebrati, saj jim zakon tega ni omogočal. Naš sogovornik pravi, da so s tem slepi, metaforično nevidni člani družbe, in z njimi simbolno vsi ljudje s posebnimi potrebami, dosegli zgodovinski uspeh. Pred sodišči so iz pasivnih objektov, odvisnih od zunanjih interpretacij, postali subjekti.