Upravni odbor pač kljub svežemu vetru, ki se ga je »zainteresirana javnost« opazno veselila od septembra 2000 (prihod predsednice Mete Hočevar), tudi tokrat spominja na komunalne službe, ki jih vsako leto malo pred božičem preseneti sneg. Sled pronicljivega razuma je cenjeno telo (v nadaljevanju upravni odbor, UO) sicer pokazalo, ko je Prešernov rojstni dan, 3. december, lani prvič jasno izkoristilo za uradno razglasitev nominiranih. In napaberkovalo že drugo leto zapored več denarja za nagrajene (tri mio tolarjev na nagrajenca, po milijon na skladovega nagrajenca, vse to od slabih 29 mio tolarjev, kolikor jih bodo letos smeli pokuriti). A nedavna proslava oziroma »kulturni program« je bil spet surogatne sorte, uporaben za katerokoli državniško procesijo. S pravočasno znanimi nominiranci, smo mislili, bo reč dobila smisel, ki bi ovrgel vsako misel na proslavo kar tako. Če bi bil UO do konca moder, bi izbral režiserja in scenarista ter jima jasno imenoval nagrajence takoj, ko mu to omogoči statut (po zdaj veljavnem verjetno čimprej po 30. novembru); tako bi bilo časa za spodobno rešitev vsaj dva meseca. Preprosto, čeprav ne lahko: sedem miniaturnih dokumentarcev, če to poimenujemo z vsem razumljivo besedo, dva od teh malo obsežnejša o dobitnikih velikih nagrad, vsi zlepljeni v zvok-in-slika večer. Zahtevno? Kar naj bo. Učinkovito? Tudi. Drago? Nič ni zastonj. Ampak za milijon, dva tolarjev, kolikor približno je namenjeno sicer nastopajočim, bi pa menda že zmotivirali scenarista in režiserja in potrebno ekipo, ki bi take »dokumentarce« naredila primerne za ambient Cankarjevega doma. Pa še TV Slovenija tradicionalno ponuja neke portrete o nagrajencih post festum; če bi jih delali z združenimi močmi že za prireditev, bi ubili dve muhi na en mah, reč pa bi bila toliko televizična, da bi jo lahko uporabili, morda v razširjeni obliki, še za lastnike električne napeljave oziroma televizorjev.