Direktor ji ne dovoli, da bi odšla v kuhinjo in nekaj pripravila. Odločno zgrabi za njeno roko. Najprej se je namenil nekaj storiti z njo, zato je odpovedal dva termina. Žena odpre usta, da bi odpovedala njemu. Pomisli na njegovo moč in jih spet zapre. Ta moški bi tudi v naročju pečine doneče zaigral na violino in na svoj element. Zmeraj znova zadoni ta pesem, ta strašanski zvok, ki je tako presenetljivo grozljiv, pospremljen z nejevoljnimi pogledi. Ta ženska nima dovolj srca, da bi ga odrinila, in nemočno blodi za njim. Ta moški je zmeraj pripravljen in se veseli samega sebe. Tako bogati kot revni si lahko privoščijo veseli dan, vendar ga revni na žalost ne privoščijo bogatim. Žena se nervozno nasmehne, ko se mož, še v plašču, pred njo razgali s prav določenim namenom. Ne razgali se zato, da bi kurac pustil vnemar. Žena se zakrohota in si prestrašena z rokami takoj zakrije usta. Grozijo ji udarci. V ušesih ji spet odzvanja glasba iz gramofona, na katerem se v krogu vrtijo njeni občutki in občutki drugih ljudi v podobi Joh. Seb. Bacha, nadvse prikladni za človeški užitek. Ognjevit mož štrli iz svojih bodic. Tako moški poveličujejo sebe in svoj svet, ki pa se za njimi spet takoj sesuje. Bolj čvrsta so drevesa v gozdu. Direktor mirno govori o pički in kako jo bo takoj raztrgal. Govori kot v pijanosti. Njegove besede se opotekajo naokrog. Ženo z levo roko zagrabi za bok in ji povleče, če sploh, namenske obleke čez glavo. Cepeta pod njegovo težo. Glasno jo zmerja zaradi njenih najlonk, ki jih je že zdavnaj prepovedal. Najlonke so bolj ženske in njihove luknje se lahko bolje izkoristijo, če sploh ne morejo nastati nove. Napove, da bo ženo takoj najmanj dvakrat povsem použil. Ženske, posajene z upanjem, živijo od spominov; moški vendarle od trenutka, ki pripada njim, in se, skrbno negovan, lahko sestavi v kupček časa, ki prav tako pripada njim. Ponoči morajo spati, takrat se ne morejo nacejati. So živ ogenj in se ogrevajo (drug čez drugega) v majhnih posodah. Presenetljivo je, da je ta ženska zaradi tablet neplodna, moževo pomirjajoče srce ne bi nikdar dopustilo, da se ne bi iz njegovega zmeraj polnega rezervoarja natakalo življenje.