»Ne, to je od aerobike,« se je nasmehnila in bilo ji je nerodno. »Včeraj sem šla prvič k aerobiki in bilo je grozno naporno. Tiste ženske so zmešane! Dve uri poskakujejo gor in dol, ne da bi bile vsaj malce zadihane. Jaz sem bila čisto uničena. Ko sem se zjutraj prebudila, nisem čutila nog. Zdaj pa me tako bolijo, da jih komaj premikam.« Zavzdihnila je. »Ampak odločena sem, da bom nadaljevala. Kondicije mi kronično primanjkuje, pa še shujšala bom.« Hotel sem ji reči, da ji ni treba shujšati, pa sem se ugriznil v jezik. Toliko sem že vedel, da se v žensko hujšanje ni varno vtikati. Vsaka pripomba na to temo jih takoj spravi v bes. Špela res ni vitka, a zame vseeno zelo privlačna. Toda če si je hotela obtesati postavo, sem jo moral pri tem podpirati. Zato sem mirno sedel in še z glavo nisem trznil. »Veš, razmišljal sem,« sem rekel, ko je minilo dovolj časa, da sem lahko načel novo temo. »Zelo rad bi, da bi mi zaigrala na violino.« To mi ni šlo iz glave, vse odkar sem zagledal inštrument na njeni mizi. Res me je presenetilo. Punco sem že tako občudoval, dejstvo, da ve kar nekaj o glasbi, pa me je spravilo skoraj v delirij. Z Ivo veselja do glasbe nisem mogel nikoli deliti. Špela pa je že od vsega začetka razumela, da je to pomemben del mene. Imela je svojo zbirko plošč s klasično glasbo, svoje najljubše skladatelje in tudi tiste, ki ji niso bili pri srcu. Poznala je glasbene izraze. Zame je bilo to vredno veliko več, kot če bi bila najbogatejša, najlepša, najpametnejša ženska na svetu.