Sankt Peterburg in od tam po nena vadnih naključjih z neznanimi ljud mi pride do morske obale in barake, v katero se je zalezel na smrt bolni Anton. Ki pripoveduje o svoji poti in se ustavi pri Kheganu, Indijcu, s kat erim so igrali tisto partijo indijskega šaha, na začetku zgodbe. Anton govori: “Na srečo sem srečeval ljudi, bilo je, kot bi se mi vsi kot angeli postavili na pot in bi me tiho tolažili. Nauči se umreti, Antonino, nauči se na življenje gledati brez pohlepa. Lačen si, zato ješ. Utrujenost kliče po spancu. Smrt pride, ker mora priti, vse stvari so na svojem mestu. (...) Išči prehod, je pon avljal Indijec. Četudi ti stopala drsijo s poti, bo že en korak potovanje. In četudi ti ostane le še trohica sape, je to že lahko veter, veter gre, kamor hoče, potuj z vetrom, čuti drugo telo, ki se poraja.” Tudi počasnost – ne reče bolezen – ima smisel, govori Anton Amadeu. In ga pošlje na obalo Indijskega oceana. Da bo našel Khegana. V Indiji najprej sreča Sanjasina, ki mu spregovori o tavanju. Da se je treba nekega dne oddaljiti od začrtane poti, ker tako lahko dojamemo ničevost tistega, kar se prikazuje na koncu te poti. In da je treba občutiti izgubo, ker je izguba edina preobrazba. “Če ne bi šli skoz njo, bi se vpričo konca znašli na pragu temnega in strašljivega niča.” Potem sreča – spet po naključju – Khegana. Pravi: Zaigraj na violino, na čarobno Antonovo violino, ki jo je prinesel v Indijo. Seguzzi kot da ne zna več, da se ne spominja melodij. “Pozabi, kar veš, pusti, da vznikne podoba in ne misli na nič,” ga uči Indijec. In se zgodi čudež: “Nekaj je izginilo: težnost, tla. Čutil sem, kako se skozi moje telo kot navpični steber vzpenja čista glasba, kot pravkar vzplamteli ogenj.” Anton Seguzzi je odrešen. Malo je tako lepo napisanih knjig, v katerih so stavki kot pesmi v prozi in je slišati glasbo jezika s sleherne strani. Da občutiš drget ljubezni, ki je s svojo svetlobo spredaj. Kako prav je imel France Bevk, ko je rekel: “Knjiga je kot luč – prebereš jo, da sveti v tebi.” Hvala za to svetlobo, François Emmanuel!