Prizna, da je sprva zelo pogrešal svoje prijatelje in sorodnike, s katerimi je ustanovil glasbeno skupino Al Khatib, in tudi priložnosti, da bi se pogovarjal v arabskem jeziku. Ko pa je v Ljubljani spoznal člane Arabskega kluba in se tekoče naučil slovensko, je lažje premagoval domotožje. »Že na začetku bivanja v Sloveniji sem dobil veliko novih prijateljev. Z njimi sem govoril v angleščini, oni pa med sabo tudi v slovenščini. Ko so se smejali, sem se smejal z njimi in si mislil: Le kaj govorijo tako zanimivega? Tudi zato sem se začel učiti jezika na tečajih Filozofske fakultete.« Ugotavlja, da je slovenščina za prišleke težak jezik: »Stalno moraš misliti na različne spole, sklone, ali na množino in dvojino!« Prizna, da ga včasih še zbegajo tudi številna slovenska narečja. Vendar mu jezikoslovje ni tuje, saj je tudi študiral arabsko književnost v Siriji. Všeč mu je bilo, ko je knjigo Prerok, enega izmed najljubših avtorjev Kahlila Gibrana, opazil prevedeno tudi v slovenščino. Včasih je pisal nather, to je tradicionalna arabska pesniška oblika, pri kateri se vrstice ne končujejo z rimami. Zdaj ne pesni več, z navdušenjem pa govori o kuhinji in kuhanju. »Z Majo si pripravljava tradicionalno arabsko hrano, kot je na primer makluba, riž z zelenjavo. Tudi mešanico sedmih arabskih začimb, ki jo sestavljajo med drugim cimet, poper, kumina, lahko kupim v tukajšnjih trgovinah.« Rad zaigra na bobne, piščal in ima rad nogomet. Ko sta z Majo še živela na Štajerskem, je igral tudi za nogometni klub Mihovce.