Iz njegovega članka sem razbral, da je on sam popoln nevednež o dejanjih RKC skozi stoletja in tudi v današnjem času. Ali pa o tem preprosto noče slišati in gleda na RKC le do plotov svoje fare. Res pa je, da so bila cerkvena ognjišča (beri: grmade) v srednjem veku izredno topla, saj so se ljudje na njih preprosto scvrli, ker niso hoteli slediti svoji Cerkvi, ki pa (po Packu) svojih ovčic ne sili v Cerkev. To pa zagotovo ni njena zasluga in še manj zasluga Boga, ampak francoskih in španskih revolucionarjev, ki so jo postavili tja, kamor sodi; še pred njimi je to storil v 19. stol. Goribaldi. Če bi bila Italija do RKC tako darežljiva, kot je Slovenija, bi Vatikan segel do severnega vznožja Apeninov. Toda RKC se je vedno znala obračati po vetru in se potuhniti, ko je bilo zanjo prenevarno (Jugoslavija, Rusija itd.), in se ponovno politično angažirati ter zase zahtevati privilegije, ko je napočil čas za to. Na njeno vsiljivost kaže že to, da državam vsiljuje svoje praznike (božič). Pomislite, kaj bi bilo, ko bi vsaka verska skupnost vsilila po dva svoja praznika. Imeli bi 50 delovnih dni samo verskih praznikov. Da ne govorim o vsiljenih kulturnih spomenikih, ki niso nič drugega kot spomeniki raznim mogotcem preteklega časa, za katere plačujemo vsi davkoplačevalci, namesto da se ta sredstva namenjajo za socialo, odpiranje novih delovnih mest, infrastrukturo itd. Cerkvena dejavnost v glavnem pada na plodna tla v okoljih, kjer država slabo funkcionira ali pa sploh ne.