Ko je ta v prvi polovici lanskega leta slišal iz zanesljivih virov, da se njegov stari rival Rumsfeld brez težav dobiva z Bushem, je prek Riceove zahteval privilegij tudi zase. V začetku avgusta se je končno zgodil veliki, dveurni pogovor na štiri, pravzaprav šest oči (če štejemo še Riceovo) s predsednikom. Powell je odprl iraško temo oziroma možne posledice ameriškega napada. Arabski kotel lahko raznese in prijateljski režimi bodo v hudi nevarnosti. Napad bi posrkal vso energijo iz drugih reči, ne le iz vojne proti terorizmu, marveč tudi iz ostalih diplomatskih, obrambnih in obveščevalnih dejavnosti. Ekonomske posledice so lahko strašljive, s cenami nafte v doslej neslutenih višavah, in to v času gospodarske recesije. Vojaška zmaga ni vprašanje, toda kaj potem? Novi general MacArthur v Bagdadu? Koliko bo to stalo in koliko časa bo trajalo, kakšna bodo merila za zgodbo o uspehu? Lahko je govoriti, kako lahko to naredimo tudi sami, unilateralno. Problem je v tem, da tega v resnici ne zmoremo sami, je svaril Powell. Za popoln obračun z Irakom so potrebna dovoljenja za prelete in prevoze, prost dostop do vojaških baz in drugih zmogljivosti v regiji; potrebni bodo, skratka, zavezniki. Poleg tega se bo bližnjevzhodna kriza še zaostrila in Izrael bo nemara izpostavljen Sadamovemu napadu. Sploh pa, Sadam je res norec in zgaga, realna in nepredvidljiva grožnja, toda v času po zalivski vojni je bil vendarle v glavnem dobro utesnjen in omejevan. Nova vojna pa lahko sproži natanko tisto, kar naj bi preprečila: pobesnelega Sadama, ki v zadnjem, obupnem dejanju uporabi vse, kar ima pri roki, tudi orožja za množično uničevanje... Tako je pametoval ameriški zunanji minister v času, ko Evropa še ni bila razdeljena na staro in novo in ko Američani svojih evropskih zaveznikov zaradi podobnih pomislekov še niso imenovali na sir mahnjene in h kapitulaciji nagnjene opice. Ameriški predsednik ki se je Woodwardu hvalil, da je črevesni in ne učbeniški igralec, se pravi, da se ravna bolj po nagonih kot po racionalnih pravilih pa se je strinjal s Powellom, da Amerika potrebuje koalicijo, najraje prek mednarodne skupnosti. Tako je Bush septembra lani pozval OZN k sprejemu potrebnih resolucij in za trenutek zasijal kot multilateralist.