V lasti države in potemtakem izvzeta iz pravnega prometa so le vodna zemljišča celinskih voda 1. reda, kamor so uvrščene reke znatnejših pretokov, mejne reke in naravna jezera: Drava, Mura, Sava, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Sora, Soča, Idrijca, Ljubljanica, Unica, Savinja, Krka, Kolpa, mejni odseki Sotle ter Bohinjsko jezero, Blejsko jezero, Krnsko jezero, Veliko jezero in druga jezera iz skupine sedmerih Triglavskih jezer in jezero na Planini pri Jezeru. Na vseh teh zelo vodnatih rekah ima država očitno elektroenergetske apetite; le kako bi si sicer lahko razlagali to, da sta iz seznama izpuščeni Dragonja in reka Reka, prva zaradi nizkega pretoka, druga pa zaradi Škocjanskih jam, ki so v varnem naročju Unesca. Sicer pa bi se motili, ko bi mislili, da so reke 1. reda v kakšnem naravovarstveno zavidljivejšem položaju od voda 2. reda. Ravno nasprotno, novi zakon v tem pogledu ne bo nič boljši od starega (iz leta 1981), saj prav tako zahteva čiščenje vodnih bregov in obrežij, umirjanje erozijskih zemljišč, utrjevanje struge, bregov..., odstranjevanje plavja in naplavin in košnjo bregov. Je že res, da je večina naših največjih rek že dobrih sto let regulirana, toda narava je v tem stoletju dobršen del teh uravnav in opustošenj povrnila v prejšnje stanje, kar daje slovenski obrečni pokrajini še vedno dokaj pristni videz. Bilo bi skrajno morbidno zdaj obnavljati in ponavljati v ekološko še neprebujenem času zagrešena posilstva.