se od Kongresa ne zahteva spoštovanje »omejenega trajanja« pravic. Tako je moralo sodišče po argumentu sodnika Sentella interpretirati izraz »omejeno trajanje«, da bi mu dalo pomen. In najboljša interpretacija, je trdil sodnik Sentelle, bi bila, da bi Kongresu odvzeli moč podaljševanja obstoječih pravic. Zahtevali smo, da zadevo obravnava celotno pritožbeno sodišče washingtonskega okrožja. O primerih navadno razpravljajo tričlanski Senati, razen pri pomembnih primerih ali primerih, ki obravnavajo vprašanja posebnega pomena za celotno okrožje; takrat sodišče pri razpravi o primeru zaseda »plenarno«. Pritožbeno sodišče je našo prošnjo za plenarno razpravo o primeru zavrnilo. Tokrat se je sodniku Sentellu pridružil najbolj liberalni član washingtonskega okrožnega sodišča, sodnik David Tatel. Tako najkonservativnejši kot najliberalnejši sodnik washingtonskega okrožnega sodišča sta verjela, da je Kongres prestopil omejitve. Takrat je večina pričakovala, da bo primer Eldred proti Ascroftu končan, saj Vrhovno sodišče le redko razveljavi odločitve pritožbenega sodišča. (Letno razpravlja o približno stotih primerih na več kot pettisočih pritožb.) In praktično nikoli ne razveljavi odločitve, ki podpira zakon, kadar zakona še ni razveljavilo nobeno drugo sodišče. Februarja 2002 pa je Vrhovno sodišče presenetilo svet, ko je sprejelo našo zahtevo za revizijo odločitve washingtonskega okrožnega sodišča. Razprava je bila določena za oktober 2002. Tisto poletje sem preživel ob pisanju vlog in pripravi na obravnavo.