»Kaj pravzaprav hočete?« je Irma Pavlinič Krebs retorično vprašala opozicijo, oziroma Janšo na zadnji seji parlamenta, potem ko so ugodili že skorajda vsem zahtevam opozicije, od preverjanja bivanja izbrisanih do omejitve odškodnin: ko so, skratka, v neskončnost popuščali in popustili, in ko je opozicija ponovno dobila priložnost, da zasede prostor parlamenta z rasizmom. »Še!«, bi seveda zvenel odgovor Janše, ki se v svoji trenutni vlogi kaže kot najboljši učenec zgornje dediščine osemdestih in edini resni aktivistično-praktični demonstrator teorije in umetniških praks iz tedanjega časa. Le da Janša ni umetnik, ampak politik in da si je za svoj koncertni in nastopaški oder vzel politično prizorišče, ki ima opraviti s konkretnimi, v glavnem bolj ali manj živimi ljudmi.