A vendar ni nič narobe z Bienalom, imam celo občutek, da je v predstavljenih eksponatih mogoče spet prepoznati nekaj optimizma, izrazitejšo humanistično noto, velikokrat res izraženo skozi obupno iskanje posameznikove identiete v prostoru in času, kar se kaže v angažiranem odnosu avtorjev do sveta in v vse bolj vsakdanjem obličju nekdaj večini odtujene umetnosti. Nezmožnost razumevanja teh oblik nagovora je zato vsaj posreden odraz nestrpnosti do podobe, ki ne povzema več objektivno preverljivih vidnih informacij in jo v primerjavi z romanom ali simfonijo lahko sodimo že na podlagi enega samega bežnega pogleda, ne da bi ji prej posvetili potrebno pozornost. Le kako je lahko tisti, ki ni poznal krščanske ikonografije, užival ob zapletenih srednjeveških poslikavah cerkvenih notranjščin ali občutil tragiko prizora z Orfejem, če ni vedel za njegovo presunljivo zgodbo?! Če smo torej umetniku priznali pravico, da v svojem posebnem, univerzalnem jeziku oblikuje resnico o svoji in naši lastni stvarnosti, smo mu preprosto dolžni vsaj prisluhniti, če že njegove interpretacije nismo pripravljeni sprejeti. Zavedati se moramo, da so se v tem stoletju stvari le hitreje spreminjale kakor v prejšnjih, da se je ustvarjalec dokončno osvobodil vloge izdelovalca naročenih podob in, kar morda prevečkrat pozabimo, da se je v materialistično zahodnoevropsko civilizacijo občutno vklopila drugačna, v duhovnost usmerjena kultura vzhoda.