V 19._stoletju in v zgodnjem 20._stoletju se je v odgovor na soočanje z zahodnjaško civilizacijo pričelo oživljanje hinduizma, ki je obsegalo različno usmerjena gibanja. Nekateri to oživljanje imenujejo tudi 'reformacija', 'renesansa' oziroma 'neohinduizem'. Značilna zanj je hinduizacija zahodnih pojmov oziroma tolmačenje avtohtonih pojmov v luči zahodnjaških kategorij. S tem procesom je povezanih več mislecev. Radža Ram Mohun Roj (1772--1833) je bil predhodnik novega hinduizma; naučil se je angleščine, umestil je hindujske ideje v kontekst zahodnjaških, da bi hindujcem pomagal razumeti same sebe, nato pa ustanovil reformno gibanje Brahmo Samadž (Božje društvo). Debendranath Tagore (1817--1905) je bil njegov naslednik na čelu Društva; izrecno je postavil pod vprašaj nezmotljivost *Ved in pozival k eksperimentalni duhovnosti, na podlagi aforizmov *Upanišadov. Kešab Čandra Sen (1838--84) je iskal tiste vire navdiha znotraj hinduizma, ki bi razodevali univerzalno skladnost med izkustvi različnih verstev, posebno *krščanstva in *vedanta hinduizma. Najslavnejši med njimi pa je Vivekananda (1863--1902), ki je trdil, da je vedanta hinduistična ponazoritev tiste enosti, po kateri stremijo vsa verstva ter da sta ideja in praksa strpnosti in univerzalnosti indijsko darilo svetu; občudoval je zahodnjaško samozavest in znanstvene uspehe ter vzpostavil model vzajemnega vplivanja, pri katerem je Zahod Indijo učil svojih materialnih veščin, ta pa mu je v zameno nudila svoje duhovne nauke. Bankim Čandra Čaterdži (1838--94) zaradi svojega poskusa laične, humanistične interpretacije hindujskega verskega izročila velja za zaslužnega za prebujanje nacionalne zavesti Indijcev. Dajanand Sarasvati (1824--83), ustanovitelj Arja Samadža (Arijsko društvo), je skušal poudariti globalni pomen vedskih naukov, tako da je v njih iskal znanstvene in tehnološke pojme. Bal Gangadhar Tilak (1856--1920) je hindujske kulturne običaje pridružil izražanju nacionalnih čustev; Madan Mohan Malavija, ustanovitelj Benareške hindujske univerze, je hotel vzpostaviti kombinacijo zahodne metodologije in tradicionalnih študijskih predmetov; Bipin Čandra Pal (1858--1932) je svojo tradicijo uporabil, da je z njo prvikrat v zgodovini sodobne Indije izrazil politično ideologijo; Išvara Čandra Vidjasagar (1820--91) pa je napisal knjige o sanskrtski slovnici in bengalski zgodovini, ki so se naslanjale na evropejske racionalne metode. Miselnost novega hinduizma je vsebovala nekaj značilnih trditev: hinduizem kot verska doktrina, še posebej *advaita vedanta, je po svoji tradiciji odprtega duha sprejemal različna izročila in na nek način naj bi bile vse druge religije usmerjene proti istim duhovnim ciljem, ki jih postavlja hinduizem; hindujski univerzalizem je sredstvo za izražanje hindujskega samopotrjevanja, kajti univerzalizem je edinstveno darilo Indije svetu; enost vseh bitij, ki ga zastopa Advaita, je osnova etiki socialne odgovornosti in reformne dejavnosti, tako da uporabna hindujska moralna filozofija neposredno izhaja iz hindujske metafizike; Zahod ravnot tako nujno potrebuje hindujsko duhovnost, kot je dinamizem zahodnjaške racionalnosti in znanosti v pomoč sodobni Indiji. Izraz prenovljeni hinduizem pa je danes v rabi tudi za označevanje ideologije *nacionalizma, ki naj bi slonela na domnevnih hindujskih vrednotah in jo v današnji Indiji zagovarjajo določene politične skupine.