Ta izjemna pogruntavščina sinajskega Boga po eni strani omogoča posamezniku, da razvije osmišljeno duhovnost na enostaven način, brez velikih duševnih in telesnih investicij, ki jih na primer zahtevajo abstraktni duhovni svetovi vzhodnjaških religij. Po drugi strani pa je pogruntavščina sinajskega Boga izjemno ugodna tudi za razcvet družbene ekonomije - ekonomija, v kateri ljudje ne iščejo le možnosti preživetja, ampak tudi svoj smisel in duhovni presežek (čeprav na videz zelo banalen), je brez dvoma zelo konkurenčna ekonomija. Morda celo v tej meri, da bi lahko sedmo božjo zapoved imeli za enega od glavnih dejavnikov za strahovito ekonomsko (pre)moč zahodnjaške civilizacije v tisočletjih, ki so nato sledila. Ne gre torej le za to, da je bilo z Bogom, ki pravi : »Ne kradi!« mnogo laže ustanavljati banke in monetarni sistem kot pa z bogovi, ki se gredo zgolj transcendenco. Še bolj so bili za razvoj ekonomske moči pomembni ljudje, ki so si zaradi pragmatične naravnanosti sinajskega Boga lahko celo privoščili, da so iz Boga občasno naredili denar in iz denarja Boga in ob tem skoraj nihče ni občutil kakšne posebne razlike. Ekonomistična pogruntavščina sinajskega Boga je skratka nekaj, kar ni omogočilo le enostavne in učinkovite reprodukcije solidarnega duha znotraj skupnosti, ampak je tudi ekonomijo skupnosti naredilo neverjetno učinkovito in konkurenčno glede na ekonomije drugih božanskih sistemov. Mogoče še preveč!