Tekst ne popisuje linearne ekspedicije, pot je bolj izgovor za druženja z domorodskimi kulturami črnih Aboridžinov, Maorov in Kivijev. »Zjutraj se je pod mojim oknom glasno ustavil avto. Šofer je bil tak, kot bi se pripeljal direktno iz kamene dobe.« Torej namesto podob primitivnih sekiric, šamanov in obrušenih zobovij slika moderne zahodnjaške civilizacije. Pač z na zunaj drobno razliko - »prvobitno« življenjsko filozofijo. Ta se kajpak kaže v bizarnih dogodkih: dva domorodca se mlatita kot živali, po bučah se tolčeta s štori, koli, skalami - ker se ne moreta zediniti, kako pomagati tujcu! Potem lastnik ovčje farme, ki je vsakemu delavcu, ki je na posestvu zdržal sedem let brez pijače in kock, podaril tisoč akrov zemlje. K tej neprofitni logiki seveda spada tudi običaj, da pravkar ostriženo ovco pokrijejo z volneno deko. Vendar pa domorodska pamet ne izvira le iz izročila, zakaj njena moč je grajena prav na primerjavi o zahodni civilizaciji. Aboridžin daje videz divjaka, s čeljustjo velikosti odbijača za kenguruje, razmišlja pa kot modrec iz evropskih pravljic: »Različni smo si. Mi pravimo, da je za nas zemlja naša mati. Mi zemlje ne moremo posedovati, ker ona poseduje nas.«