Mullan s Sestrami magdalenkami jezdi na valu zahodnjaškega posipanja s pepelom, ki je v zadnjih treh desetletjih postalo že tako izrazito, da se zdi skoraj mazohistično. Videti je, kot da bi se Zahod s patetičnim samorazgaljanje preostalemu svetu hotel opravičevati za vse tisto, kar je ta v času globalne prevlade zahodnjaške civilizacije prisiljen pogoltniti. Po drugi strani pa prek takšnih stvaritev seveda znotraj same zahodne kulture poteka sistematična demontaža redkih preostalih tradicionalnih vzorcev, iz katerih je ta kultura nekoč zrasla. Te vrste erozija je očitno kar uspešna, glede na to, da je Sestram magdalenkam uspelo zmagati na beneškem festivalu; še pred nekaj leti bi se moral Mullan precej bolj potruditi za podoben uspeh. V tem smislu je povedna tudi primerjava samostanskih prevzgojnih metod z represijo talibskega režima, ki se je ob tem filmu zapisala eni naših novinark. Izjava je tako očitno zgrešena, da se je pač ne spodobi jemati dobesedno, zelo dobro pa odraža prav tisto stanje duha, na katerega je med snemanjem računal Mullan. Simbolen pomen pa ima seveda tudi dan, ko so Sestre magdalenke začele svojo pot po slovenskih kinodvoranah: premiera je bila namreč prav na sveti večer. Ni ravno verjetno, da je bil ta datum izbran naključno.