Mislim, da si je pesnica že na začetku izbrala srednjo pot. Že pri pisanju haikujev je bila zanjo poetičnost vsaj tako pomembna kot zenovska filozofija, ki sicer prevladuje v velikem delu zahodnega haikuja. Kot pesnica haikujev se je zavzemala za upoštevanje metrične sheme 5-7-5 in ni pritegnila ameriški šoli, ki daje prednost kratkim pesmim (z manj kot 17 zlogi), in ki ji gre predvsem za »trenutek haikuja«, kar pravzaprav pomeni: za upesnjevanje (budističnega) razsvetljenja. Zdi se, da je za Marianne Kiauta pesniško razsvetljenje ustrezno nadomestilo za vzhodnjaško religiozno razsvetljenje. In zdaj vidimo, da ji je poleg haikuja blizu tudi tanka. Oživljanje starih pesniških oblik je ena izmed značilnosti postmoderne dobe (tako kot je zanimanje za stare, še zlasti vzhodnjaške religije značilno za new age). Prav ob tankah M. Kiauta postane aktualno vprašanje, v čem (razen v dolžini) se tanke razlikujejo od haikujev? Menim, da je tanka (oz. vaka ali uta, kot se še imenuje) nasploh bolj lirična, bolj »ženska« od skrajno zgoščenega, asketsko zadržanega haikuja. V tanki se je (zaradi dodatnih dveh verzov) mogoče bolj razgovoriti. Pogosto se dogaja, da sta zadnja verza odpev prvih treh. Isto opažam pri nekaterih tankah iz pričujoče zbirke. Dober primer je morda najlepša (vsekakor najbolj pretresljiva) pesem v zbirki: nad množico glav/ ki brezglavo kupuje/ lebdeči balon -// nedosegljiv kakor ti/ nikoli rojeni. Prav taka zadržanost v izražanju čustev, kot pri kakšnem mojstrskem haikuju; hkrati pa izpovednost (ta je v haikuju pravzaprav »prepovedana«, nezaželena.) Dvodelna struktura (spev-odpev) omogoča upesnjevanje vsebinske dvojnosti narava-človek. Tako recimo v naslednji tanki: zvesto nas spremlja/ po teh stoletnih stezah/ šumeči veter// v nas oživlja spomine/ na videz pozabljene. Ali pa v neki drugi, v kateri je človekova avtorefleksija, podobno kot v kakšnem haikuju, povsem povzeta v podobah narave, tako, da se nam razodeva le v podtonu: roba dneva/ se dotakne večer,/ ne zgane se list/ zemlja še vroče trepeče/ z lesketom obljube. Za konec bi dodal, da na dvodelnost naletimo tudi pri haikuju in seveda tudi pri sonetu. Pesnica zelo tankočutno uporablja ta model, zdi se mi, da je prav v tanki (in ne v haikuju) našla obliko, ki ji v največji meri ustreza.