Poleg tega da izgubljamo zanimanje za ideje, izgubljamo tudi intelektualce. Večinoma odhajajo v Ameriko, kjer so območja okoli New Yorka, zahodne obale in vodilnih univerz polna intelektualcev. V Britaniji je še vedno razširjena misel, da je življenje duha že samo po sebi privilegij. Odhajanje prek Atlantika ni niti novo niti omejeno samo na akademske kroge. Salman Rushdie na primer je le zadnji v dolgi vrsti izseljencev. Uteleša veliko tistega, kar je Britancem najmanj všeč pri intelektualcih. Je aroganten, zatopljen vase, kritičen do angleške ozkosrčnosti in, kar je najbolj zoprno, pisec težkih knjig. Zdi se, da to, da ne izvira iz naših krajev, v domišljiji javnosti samo potrjuje njegovo dvomljivo drugačnost. V letih, ko je nad njim visela grožnja fatve, je bil primerno sredstvo v boju za intelektualno svobodo. Pove pa tudi precej o britanskem paradoksu politične strpnosti in intelektualne antipatije, kajti medtem ko je država naredila vse potrebno, da ga je zavarovala, ni nikoli užival kaj več kot omejeno javno podporo.