Morda bi kazalo - na tej prelomni točki zgodovine - osvežiti naše osnovno razumevanje nekaterih osnovnih predpostavk zahodne pravne kulture. Morda smo pozabili veliko grde realnosti, ki jo je država kot institucija zgodovinsko povzročila. Takšen je pač normalni zaton znanega Zeitgeista - ter običajna generacijska menjava - in je preveč dramatično (in morda pretenciozno), da bi jo imenovali "dekonstrukcija" in "rekonstrukcija". Zdi se, da gre vsaka družba v tem pogledu skozi dve značilni fazi. V prvi fazi (ponovno) vzpostavi svoje kognitivne in moralne temelje, v drugi pa se ukvarja pretežno z aplikacijo teh temeljev. Vsaka taka "plitka" faza zahteva posledično svojo "globoko" fazo -, potem ko poprejšnji okvir postane preozek. Karl Deutsch, akademska predavanja, Kennedy School of Government, 1973-74. Obstajajo tudi kibernetične razlage tega pojava. Glej njegovo znamenito knjigo THE NERVES OF GOVERNMENT, 2nd. Ed., Free Press, New York, 1966. Morda velja pripomniti, da je Severna Amerika kot kultura v svojem kolonialnem izvoru plitka in da številni današnji problemi zahodne civilizacije izhajajo iz njenega "pragmatizma", tj. njene nesposobnosti za resonanco z "globljimi" kulturnimi problemi. O tem kakšne so posledice tega na pravo glej npr. Gordley, Mere brilliance: The Recruitment of Law Professors in the United States, 41 Am.J.Comp.L., 1993 in Weber, LAW IN ECONOMY AND SOCIETY, ed. Rheinstein. Ne verjamem naprimer, da je Hegel zares verjel, da bi intelektualci lahko vodili revolucije in tragični propad komunističnega eksperimenta verjetno kaže, da je ne bi smeli. Odnos med državo in družbo se lahko razvije v višjo razsežnost svobodnosti zgolj in izključno le, če se grobo in v samem temelju prepreči anarhija. To je morda skupna točka vsekulturnega soglasja v teoriji države (nemško.: Staatsrecht). Tradicionalni kitajski strah pred luan-om (anarhijo, vojno vseh zoper vse, zmedo, dezorganizacijo) zagotovo obstaja v popolnoma drugačnem jurisprudenčnem kontekstu, ki je posledica sprevrženega odnosa med pravom (fa) in moralnostjo (li). Webrova racionalnost prava se je najprej ohranjala na čustvovalni ravni (li) in le če tam ni delovalo, se je zatekla na miselno raven logične justice (fa). (Slednjo so imeli za neprefinjeno in togo.) Glej npr. Bond, BEHIND THE CHINESE FACE, Hong Kong, 1997. Koliko nasilja je potrebnega, da se vzdržuje ta osnovni odnos med državo in družbo, je odvisno od številnih stvari onstran okvira tega članka. "Tako torej obstajata dve verjetni teoriji. (a) Moč je vedno prva. Nikoli se nam ni treba spraševati o izvoru človekove države, glede na to, da jo neenakost človeških sposobnosti spontano zaplaja. V številnih primerih država ni bila nič drugega kot zgolj njihova zreduciranost na sistem. Ali pa (b) se nam dozdeva, da je moralo priti do ekstremno nasilnega procesa, podobnega fuziji. Udarec strele združi številne elemente v novo zlitino - morda dve močnejši z eno šibkejšo, ali vice versa... Odmev strašanskih krčev, ki so spremljali rojstvo države, se lahko sliši v ogromnem in absolutnem primatu, ki ga je uživala ves ta čas. Na ta primat gledamo kot na ugotovljeno, nedvomno dejstvo, medtem ko je zagotovo do določene mere zakrita zgodovina in isto velja za veliko število stvari, kajti velik del tradicije se prenaša neizrečeno, zgolj na podlagi rojstva, od generacije do generacije. Teh stvari ne moremo nič več razločiti. Kjer je krč predstavljal osvojitev, je primordialno načelo države, njen izgled, njena naloga in celo njen čustven pomen predstavljal zasužnjitev osvojenih. (Cf. Hybreas, Scholium, OXFORD BOOK OF GREEK VERSE IN TRANSLATION, str. 246.) Burckhardt, REFLECTIONS ON HISTORY, Liberty Classics, Indianapolis, str. 64-65. Glede na to, da sta bila Burckhardt in Nietzsche sodobnika in celo prijatelja na Univerzi v Bazlu, je še toliko bolj presenetljivo, da sta se tako radikalno razlikovala v mnenju glede pogodbene narave ustave. Glej infra op. št. 11. Sestavni deli odnosa med konkretno družbo in njeno državo so tako predpisani in opisani v njeni ustavi.