Razširjeno je tudi prepričanje, da smo skupaj zato, ker se nam splača, ker tako več dosežemo. Toda družba ni sredstvo, s katerim bi laže kaj dosegli, marveč je cilj, ker je to naš način nastanka in obstajanja. Misel, da smo ljudje v družbi zato, da bi proizvajali dobrine, je prav tako absurdna kakor misel, da imamo noge zato, da nosimo čevlje. Resnica je obrnjena: čevlje obujemo, ker imamo noge, in dobrine proizvajamo, ker živimo v družbi. Ni dvoma, da je gospodarska dejavnost neobhodna za ohranjanje človeških družb, toda to ni ovira, da bi življenje v družbi ne obstajalo milijone let pred iznajdbo gospodarskih dejavnosti. Zahodna civilizacija, ki je nad vse postavila racionalni subjekt ali njegov stranski proizvod homo oeconomicus, je pozabila, da človek vznikne in izgine z družbo. Zahodnjak misli, da gre v odnosih le za njegovo imetje, za interese, ne pa zanj osebno: z drugimi je, ker meni, da se mu splača, ne pa ker bi uvidel, da ga brez drugih ni. Zahodnjaki imamo tak uporabniški odnos do vsega, tudi naravnega okolja; zato je to resno ogroženo. Če je kapital največje bogastvo, mu bo človek žrtvoval vse: zanj bo hudiču prodal vrv, s katero ga bo zlodej obesil.