Kode, kriptogrami, šifriranje … same tujke, ki pa v zgodovini niso odločale samo o usodi posameznikov, temveč včasih tudi o izidih bitk, ki se sploh še niso začele. Eden od prvih primerov sega do samega Julija Cezarja (1. stoletje pr.n.št.), ki je v svojih sporočilih vsako črko zamenjal z drugo, in sicer s tisto, ki je v abecedi prišla tri mesta pozneje. Sloviti rek »Veni, vidi, vinsi« bi po takšnem šifriranju postal »Bhqqn, bngn, bnqvn«. V naslednjih stoletjih se je kriptografija tako razvila, da je postala znanost, ki je danes toliko pomembnejša, ker mora med drugim zagotavljati diskretnost sporočil po internetu. Ko je škotska kraljica Marija Stuart 15. oktobra 1586 stopila v sodno dvorano gradu Fotheringhay, sploh ni vedela, kakšno usodo ji je namenila sestrična Elizabeta, kraljica Anglije. Ta je bila protestantka in Marijina najbolj zagrizena sovražnica. Vendar ji zaradi čedalje večjega nezadovoljstva angleških katolikov brez tehtnega razloga ni mogla niti lasu skriviti. Katoličanka Marija je bila sicer v zaporu, vendar v stiku z Anthonyjem Babingtonom, mladim plemičem, ki je pripravljal vstajo proti angleškemu prestolu. Pred sodniki je bila Marija spokojna, kajti njeno dopisovanje z Babingtonom je bilo šifrirano in zato ji niti na misel ni prišlo, da bi bil vsebino kdo razvozlal. Toda v besedilu njenih sporočil se vse pismenke niso enako pogosto ponavljale. Kot v našem jeziku sta bila na primer znaka, ki sta pomenila »a« in »e«, pogostejša kot