Papež se je opravičil za storjene zločine v dvatisočletni zgodovini katoliške cerkve. Pri nas pa politični predstavniki desnice in povampirjenega domobranstva skupaj z nekaterimi dostojanstveniki katoliške cerkve nenehno iščejo priložnost, da znova razplamenevajo sovraštvo in razkol med narodom, ki je nastal v času odpora proti okupatorju, kar ni v duhu sprave in krščanske etike. Vsa grozodejstva, ki so jih med okupacijo zagrešili domobranci, in povojni poboji, zagrešeni s strani takratnih vojaških formacij JLA, so bili že odmaknjeni in v pozabi. Ljudje so se med seboj spravili sami, brez prisile. Domobranski in partizanski otroci so se igrali skupaj, mladi so se med seboj poročali, sosednje partizanske in domobranske družine so se družile in živele v dobrem sosedstvu. Že pred osamosvojitvijo in še posebno po njej pa so se začeli oglašati zagovorniki kolaboracije in tendenciozno oživljati rane, zadane narodu pred 55 leti. V tem duhu je izzvenel tudi govor Justina Stanovnika na žalni svečanosti v Rogu, ki je bil daleč od težnje k spravi. Potvarjanje, blatenje in poskusi razvrednotenja vsemu svetu znanega in priznanega antifašističnega boja slovenskega naroda vsekakor ne prispevajo k boljšemu medsebojnemu razumevanju in spravi. K temu tudi ne prispeva trditev, da v Sloveniji še vedno traja državljanska vojna. Vsemu svetu je poznano, in to je ugotovila tudi svetovna zgodovina, da so se partizani v času narodnoosvobodilnega boja bojevali v najtežjih razmerah, da so ta boj pričeli skoraj z golimi rokami, in to proti okupatorju, ki je jasno napovedal uničenje slovenskega naroda (Hitlerjev govor v Mariboru). Domobranci, ki jih je okupator oskrboval z orožjem, obleko, hrano in jim dajal plačo, pa so se kot njihovi pomočniki skupaj z njimi bojevali za uničenje slovenskega naroda. Od vseh zločinov, ki jih je v svoji zgodovini človeštvo obsodilo, je med najhujšimi in najbolj zavrženimi, od Efialta in Jude Iškarijota, izdaja lastnih ljudi in lastnega naroda.