Ko ga je Delo zaprosilo za izjavo, kakšni so globlji razlogi za odločitev Dobrajčeve, je bil veliko bolj oseben. Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da ga je takšna odločitev tudi osebno precej prizadela, še posebno zato, ker sta bila z Dobrajčevo včasih tudi zasebna, ne le službena partnerja. Jelinčič pojasnjuje: »Odločitev naše nekdanje poslanke je gotovo pogojena s kakšnimi materialnimi, mentalnimi in fizičnimi uslugami. Le kako naj si drugače razlagam dejstvo, da je poslanski kolega Rupar po končanem glasovanju na vrat na nos planil k njej, jo začel objemati in poskušal poljubljati, kar je ona odbila z besedami: 'Ne zdaj, ne zdaj'. Saj drugače ne morem razumeti nekoga, katerega starši so se borili v drugi svetovni vojni na strani protifašistične koalicije kot partizani, njen oče je na sremski fronti celo izgubil nogo, da prestopi na stran tistih, ki zagovarjajo kolaboracijo in izničevanja lastnega rodu, ter tako izda svoje starše. Ravno tako ne razumem, da se je lahko obrnila proti vsemu tistemu, kar so delovni ljudje Slovenije zgradili v času naše prejšnje skupne države, ki je tudi njej omogočila akademsko izobrazbo in zaključek pravnega študija. Taka odločitev pomeni, da se je odločila pozabiti vse in začeti popolnoma na novo. Morda bo celo spremenila priimek in se kam odselila. Problem so le leta.«